Skrivno sporočilo

Do pred kratkim sem mislila, da vem, zakaj so knjige pomembne. V vsebinskem smislu so zakladnice znanja in varuhinje neverjetno raznovrstnih svetov, razlagalke življenja, vesolja in sploh vsega. So skrbnice še tako neverjetnih fantastičnih izmišljij, ki bogatijo življenje. Kot predmeti pa so tudi odličen pripomoček za podlaganje miz, ustvarjanje herbarijev ali druge uporabne dejavnosti …

Po novem pa vem, da so klasične knjige še nekaj več. Nekatere so ilegalke. Zaživijo neko skrivno življenje, ki je po neznanem načrtu namenjeno izbrancem. To se zgodi takrat, ko točno določena knjiga pride v roke točno določenega človeka in prek vstavljenega lista, tujka – ponavadi bralnega označevalca –, prenese sporočilo. V knjigah, izposojenih iz knjižnice, se to zgodi večkrat. Pred mesecem dni pa sem v izposojeni knjigi našla rumen kos tršega papirja, na katerem sta bili nalepljeni fotografiji dveh deklic, starih morda šest ali osem let. Predstavljam si, da si je s tem strani označevala njuna babica, ki jo je vedno, ko je odprla knjigo, razveselil pogled na dve živahni in simpatični svetlolaski. Kako bi lahko to vrgla v smeti? Označevalec sem odnesla v knjižnico z upanjem, da bom nekomu naredila veselje.

Pred dnevi pa sem v eni od knjig našla še nekaj več. V izposojeni knjigi, ki je sicer izšla že pred trinajstimi leti, sem našla lepo oblikovano razglednico, popisano z lično in že skoraj žensko pisavo. R. K. že davnega leta 2011 napisal: »O, prepozno. Ujela me je romantika! Kar tako – iz nič. Pišem ljubezenske pesmi dekletom izpred petnajstih let in zraven zardevam. WTF? Če kakšna dobi na dekliški priimek dišečo kuverto, ne odpiraj! R. K.«

Prebrala sem enkrat, dvakrat, trikrat. Vedno znova me je zapisano spravilo v dobro voljo. Vem, da pisanje ni namenjeno meni. A to sploh ni pomembno. Pomembno je, da romantiki, ta verjetno napol izumrla vrsta, še obstajajo.