Skušnjava ne da miru
Neprecenljivo je, da nas okrog prinašajo, sicer bi nam že zdavnaj počil film. Če drugega ne, ustvarjajo afere vsaj vtis demokracije in pravičnosti.
Odpri galerijo
Kdaj bodo zadeli luknjo v Portorožu? Foto Mirko Kunšič
Stvar je preprosta, dragi moji Rusi. Najprej kupite Kronski Cajtung, potem zamenjate tri, štiri, pet novinarjev, cak, cak, cak. In na njihovo mesto zaposlite take, ki znajo pisati cak, cak, cak, lepo o nas. Hkrati ustanovite podjetje, ki bo dobilo vse državne posle, takoj ko pridemo cak, cak, cak na oblast.
To se zgodi samo na Ibizi. V urejeni, terezijansko napredni, kulturni, tradicionalno večvrednostni, straussovo valčkasti, lipicansko rodovniško čisti, domovinsko zastraženi pred Fritzli, cesarsko bogati, pravnodržavni in demokratično idealni Avstriji se kaj takega ne more zgoditi. Tudi zato ne, ker Avstrijci niti pod grožnjo s fračo ne bi ponovno kuhali 15 let stare slovenske mineštre med Mercatorjem, Istrabenzovim Igorjem, pivopivskim grofom Boškom, grosupeljskim Janezom in ljubljanskim Arbajt Cajtengom. Avstrijskemu ponosu bi bil plagiat 15 let stare slovenske čorbe pod častjo. Še posebno če upoštevamo, kako se je potem vse sfižilo. Eni še zmeraj ždijo v (menda političnem) zaporu, drugi so za zmeraj zaznamovani, premoženje očetnjave (še posebno primorske) pa je še zmeraj švicarsko preluknjano.
Toda, če smo pošteni in damo roko na srce, skušnjava ne da miru. Ne, ne! Neizmerno bolj izpopolnjena, sofisticirana, robotizirana, softverizirana, hitroprstna, pravno oxfordizirana, fitnesno zagorela skušnjava v obliki globalnega hudobca leži sredi Sredozemlja. Le na videz kot otok, v resnici pa kot jahta v obliki pershinga, kot poln kovček zelenih stotakov, kot črtice opojnega prahu, vrtoglavih lepotic, kot mreža, kot status, kot pogum, kot oblast, kot moč, ki mora ves čas iskati razlage in pravljice o lepih, pravih in poštenih stvareh. Tako nabrita skupina uživačev rojeva in zaposluje v parlamentih vojsko retorikov, pravljičarjev, ki vernikom polnijo glave o višjih minimalnih plačah, nižjih davkih, višjih penzijah, socialnem zavarovanju, skoraj zastonjskem dostopu do zobarjev in aspirinov, o zdravi hrani, čistem okolju, opojnem prestopanju mej brez pasoša, pa o Brdavsih, ki ogrožajo idilične domačije, posiljujejo vse živo, celo čebele in metulje, nakladajo o dišečih domovih za upokojence, o vrtcih in veroukih brez iztirjencev, o tem, kako bodo počistili z glifosatom, azbestom in plastiko.
Nam vse te pravljice, novodobnim boškotom, igorjem, lidijam, hildam, zidarjem, miodragom in njihovim mrežam pa senco na Ibizi, hotelčke, banke, vikendice, letališča, otoke, marine, vinakopre ... A brez skrbi. Najpozneje čez deset ali 15 let bomo gledali nove filmčke. Bivše uspešneže z lisicami na zapestjih, može v najlepših letih v maricah in na sodiščih ... Neprecenljivo je, da nas okrog prinašajo, sicer bi nam že zdavnaj počil film. Če drugega ne, ustvarjajo afere vsaj vtis demokracije in pravičnosti. Vse pride za nekaj prav. Tudi avstrijski svobodnjaki, s tako kreativnim imenom!
Kreativni so tudi botri in botre golfskega igrišča v Sečovljah. Zdaj so (skoraj) vsi za, le golf je enako daleč, kot je bil. Sklad kmetijskih zemljišč, nad katerim je samo nebo, je zemljišča, ki bi bila zanimiva za potencialne graditelje golfa, oddal družini, ki se dobro spozna na subvencije. Prebivalci Sečovelj pa so minule dni le žalostno opazovali prvokategorna zemljišča, ki jih je deževje poplavilo tako, kot se jim dogaja vsaki dve leti. Zato so predvsem prvokategorno mokra. Če bi jih morda hoteli res spremeniti v prvovrstna, bi jih morali meliorirati, torej – odšteti toliko in toliko milijončkov. Kako in kdaj bi se ti milijončki poplačali? Mar s strašnimi dobički od krompirja, oljne repice in živinske krme? Ali ne bi bilo ceneje, če bi te melioracijam namenjene milijončke dali kar naravnost dvema ali trem kmetom, ki bi z denarjem potem srečno živeli vsaj do penzije, pa še subvencije bi odpadle.
Golfisti zdaj naskakujejo piranskega župana (ne tako odrivnega, kot je obljubljal, da bo), naj čim prej naredi tisto, kar bi moral prvega dne v svoji službi in zastavi magari dvonadstropni golf (pol lukenj na hribu in pol v dolini). Čudili se bomo, če bodo v Piranu skupaj s kmečkim lobijem hitro našli vse potrebne uradniške žige, in še bolj, če se bo lastniško razpoloženemu Miodragu sploh dalo investirati v kmečko zasnovano dvonadstropno golfišče. Verjetneje je, da se bodo desetletna iskanja turističnih priložnosti v slovenski Istri nadaljevala do konca njihovih dni.
To se zgodi samo na Ibizi. V urejeni, terezijansko napredni, kulturni, tradicionalno večvrednostni, straussovo valčkasti, lipicansko rodovniško čisti, domovinsko zastraženi pred Fritzli, cesarsko bogati, pravnodržavni in demokratično idealni Avstriji se kaj takega ne more zgoditi. Tudi zato ne, ker Avstrijci niti pod grožnjo s fračo ne bi ponovno kuhali 15 let stare slovenske mineštre med Mercatorjem, Istrabenzovim Igorjem, pivopivskim grofom Boškom, grosupeljskim Janezom in ljubljanskim Arbajt Cajtengom. Avstrijskemu ponosu bi bil plagiat 15 let stare slovenske čorbe pod častjo. Še posebno če upoštevamo, kako se je potem vse sfižilo. Eni še zmeraj ždijo v (menda političnem) zaporu, drugi so za zmeraj zaznamovani, premoženje očetnjave (še posebno primorske) pa je še zmeraj švicarsko preluknjano.
Toda, če smo pošteni in damo roko na srce, skušnjava ne da miru. Ne, ne! Neizmerno bolj izpopolnjena, sofisticirana, robotizirana, softverizirana, hitroprstna, pravno oxfordizirana, fitnesno zagorela skušnjava v obliki globalnega hudobca leži sredi Sredozemlja. Le na videz kot otok, v resnici pa kot jahta v obliki pershinga, kot poln kovček zelenih stotakov, kot črtice opojnega prahu, vrtoglavih lepotic, kot mreža, kot status, kot pogum, kot oblast, kot moč, ki mora ves čas iskati razlage in pravljice o lepih, pravih in poštenih stvareh. Tako nabrita skupina uživačev rojeva in zaposluje v parlamentih vojsko retorikov, pravljičarjev, ki vernikom polnijo glave o višjih minimalnih plačah, nižjih davkih, višjih penzijah, socialnem zavarovanju, skoraj zastonjskem dostopu do zobarjev in aspirinov, o zdravi hrani, čistem okolju, opojnem prestopanju mej brez pasoša, pa o Brdavsih, ki ogrožajo idilične domačije, posiljujejo vse živo, celo čebele in metulje, nakladajo o dišečih domovih za upokojence, o vrtcih in veroukih brez iztirjencev, o tem, kako bodo počistili z glifosatom, azbestom in plastiko.
Nam vse te pravljice, novodobnim boškotom, igorjem, lidijam, hildam, zidarjem, miodragom in njihovim mrežam pa senco na Ibizi, hotelčke, banke, vikendice, letališča, otoke, marine, vinakopre ... A brez skrbi. Najpozneje čez deset ali 15 let bomo gledali nove filmčke. Bivše uspešneže z lisicami na zapestjih, može v najlepših letih v maricah in na sodiščih ... Neprecenljivo je, da nas okrog prinašajo, sicer bi nam že zdavnaj počil film. Če drugega ne, ustvarjajo afere vsaj vtis demokracije in pravičnosti. Vse pride za nekaj prav. Tudi avstrijski svobodnjaki, s tako kreativnim imenom!
Kreativni so tudi botri in botre golfskega igrišča v Sečovljah. Zdaj so (skoraj) vsi za, le golf je enako daleč, kot je bil. Sklad kmetijskih zemljišč, nad katerim je samo nebo, je zemljišča, ki bi bila zanimiva za potencialne graditelje golfa, oddal družini, ki se dobro spozna na subvencije. Prebivalci Sečovelj pa so minule dni le žalostno opazovali prvokategorna zemljišča, ki jih je deževje poplavilo tako, kot se jim dogaja vsaki dve leti. Zato so predvsem prvokategorno mokra. Če bi jih morda hoteli res spremeniti v prvovrstna, bi jih morali meliorirati, torej – odšteti toliko in toliko milijončkov. Kako in kdaj bi se ti milijončki poplačali? Mar s strašnimi dobički od krompirja, oljne repice in živinske krme? Ali ne bi bilo ceneje, če bi te melioracijam namenjene milijončke dali kar naravnost dvema ali trem kmetom, ki bi z denarjem potem srečno živeli vsaj do penzije, pa še subvencije bi odpadle.
Golfisti zdaj naskakujejo piranskega župana (ne tako odrivnega, kot je obljubljal, da bo), naj čim prej naredi tisto, kar bi moral prvega dne v svoji službi in zastavi magari dvonadstropni golf (pol lukenj na hribu in pol v dolini). Čudili se bomo, če bodo v Piranu skupaj s kmečkim lobijem hitro našli vse potrebne uradniške žige, in še bolj, če se bo lastniško razpoloženemu Miodragu sploh dalo investirati v kmečko zasnovano dvonadstropno golfišče. Verjetneje je, da se bodo desetletna iskanja turističnih priložnosti v slovenski Istri nadaljevala do konca njihovih dni.
