Snežniški razgledi: Priznanje

V Ilirski Bistrici so se prejšnji teden zgodili trije pomembni dogodki. Na isti seji je občinski svet sprejel proračuna za leti 2016 in 2017, občinski prostorski načrt, občinski svetnik Vojko Tomšič pa je priznal, da je na sodišču lagal v županovo korist.

Občinski proračun pove, ali bodo v občini davkoplačevalski denar vlagali v tisto premoženje in storitve, ki so, preverjeno, v javnem interesu in ki bodo prebivalcem občine prinesle višjo življenjsko kakovost. Za lokalno skupnosti in posameznika na daljši rok pa je zelo pomemben tudi občinski prostorski načrt. Zato na primer v občini Cerknica pred sprejetjem proračuna javnost pozovejo k pregledu proračuna in k dajanju pripomb. Ponekod prebivalci lahko sami neposredno odločijo o porabi določenega deleža letnih prihodkov. Že leta 2010 so bili prebivalci občine Postojna pred sprejemom občinskega prostorskega načrta povabljeni v veliko dvorano kulturnega doma, kjer so si kot film na platnu ogledali prostorske možnosti razvoja občine. O občinskem prostorskem načrtu se je veliko govorilo, pisalo in bralo več let.

Le peščica ljudi v občini Ilirska Bistrica ve, da je bilo v četrtek za daljši čas vse odločeno. Za občinski prostorski načrt vedo le tisti, ki so imeli konkreten zasebni interes, povezan z zemljišči, drugim pa se ne sanja. Nedvomno je občinsko vodstvo zadostilo minimalnim zakonskim pogojem za obveščanje javnosti v obeh primerih. A nič več. Ni bilo ne javne obravnave proračunov ne filma na platnu. Manj ljudi ko se vtika v občinsko podjetje, bolje za direktorja.

Le peščica ljudi v občini Ilirska Bistrica pa ne ve za film o medsebojnih osebnih zamerah in maščevanjih peščice ljudi, ki se vrti nonstop. Zadnji (po vrsti) kader tega filma je s četrtkove seje, ko je nekdanji Rojčev zaveznik in podžupan Vojko Tomšič priznal, da je na sodišču v zadevi, ki se je nanašala na zminirane bistriške volitve v državni svet, lagal v županovo korist. Tožilstvo županu Emilu Rojcu ni uspelo dokazati krivde. V časopisu se je po oprostitvi zahvalil vsem, ki so zanj »na sodišču našli pošteno besedo, posebno obema takratnima podžupanoma« Vojku Tomšiču in Dušanu Grbcu. Župan je na seji v svoji žaljivi tiradi zoper nekatere ljudi (v kateri jim je za zgled postavil milijonske zasluge Dušana Grbca, kar je sprovociralo Tomšičevo priznanje) poudaril svojo brezmadežnost: protikorupcijska komisija mu v 41 ovadbah ni uspela dokazati niti ene nepravilnosti.

Tomšič je s priznanjem obremenil samega sebe, drugim pa hočeš nočeš dal priložnost priti bližje resnici in brezmadežnosti. Žal Dušan Grbec pravi, da s tem nič nima. Tomšičevo in še katero priznanje bi lahko pomenilo začetek poti do katarze v občini, ki si tudi na svojem vrhu zasluži veliko javnega delovanja ter sodelovanja in korektnosti, ki ju prakticirajo Bistričani v vsakdanjem življenju. Emil Rojc se je pred izvolitvijo kazal kot človek dialoga. Zato je bil izvoljen.