Snežniški razgledi: Sovražna ozemlja

Ilirskobistriška knjižnica Makse Samsa in njeni bolj in manj zvesti uporabniki so v soboto praznovali 50. obletnico samostojnosti knjižnice, 110. obletnico rojstva domače pesnice, po kateri se knjižnica imenuje, in 150. obletnico čitalnice v tem kraju. Bistriška knjižnica je osrednji občinski in mestni kulturni prostor. V občini z nekaj manj kot petnajst tisoč prebivalcev ima več kot 5000 članov, 4200 aktivnih. Pravljične urice obiskuje 90 otrok. V akciji Primorci beremo je delež Bistričanov, ki v njej sodelujejo, med primorskimi občinami največji. Knjižnica vsak teden razpošlje vabila 110 naslovnikom. V knjižnici je najmanj vsak četrtek dogodek. Praviloma se ga udeleži nekaj deset obiskovalcev, zelo pogosto toliko, da poka po šivih. Zakaj je to tako? Ker je knjižnica eno s svojimi uporabniki. Direktorica Damijana Hrabar vrata knjižnice drži na stežaj odprta za predloge in želje domačih društev, ustvarjalcev, prostovoljcev, zavodov, ki soustvarjajo njen program ... Dogajajo se literarni večeri, razstave, predstavitve knjig. Gostje so zanimivi domačini, znameniti Slovenci, svetovni popotniki, strokovnjaki. Knjižnica je, skratka, prijeten kraj, kjer se Bistričani v svoji bistriški koži dobro počutijo. Kjer se jim kljub vsemu zazdi dobro, da so v Bistrici doma.

Minulo soboto je kolektiv knjižnice v čast jubileju priredil proslavo s predstavitvijo zbornika. Velika dvorana Doma na Vidmu je bila, pričakovano, polna. Kajti jubilej »naše« knjižnice ni kar tako, in seveda ni kar tako niti, če v Bistrico zato pride tudi akademik Ciril Zlobec. Proslave so se na povabilo direktorice udeležili še predstavnica ministrstva za kulturo in tudi vsi trije župani, ki so knjižnico v samostojni Sloveniji »gradili«. Vabilu na proslavo se ni odzval le sedanji župan Emil Rojc.

Bistričani so že v prvem njegovem mandatu ugotovili, da ni ljubitelj prireditev, niti »partizanskih«, čeprav je iz SD. »Znano je«, da mu direktorica knjižnice ni pri srcu in da ne prestopi praga »njene« knjižnice. Res je tudi, da nikjer v občinskem statutu in poslovniku ne piše, da se župan mora udeleževati prireditev. A kljub vsemu so bili številni udeleženci proslave presenečeni in v sebi tudi vsaj majčkeno ponižani in razžaljeni. Da župan ni prišel na Videm ... enostavno zaradi skupnega praznika, zaradi njih.

Ni nujno, da je Damijana Hrabar pri srcu vsem, ki so v soboto sedeli v dvorani v družbi s cenjenim gostom. Ni nujno, da so Bistričani ljubili svoje prejšnje tri župane, pa so ti kljub vsemu za praznike in proslave zmogli pozabiti na osebne zamere. Zdaj je drugače. Obstajajo sovražna ozemlja. Denimo tudi bistriška gimnazija, kjer so praznovali 10. obletnico in je tam bil, normalno, prejšnji župan Šenkinc, ki je »zgradil« gimnazijo, in za katerega se ve, da Rojcu ni pri srcu.

Kaj s svojim ravnanjem sporoča sedanji župan? Pravzaprav je za obiskovalce sobotne prireditve pravo vprašanje, kaj ob tem sporočiti samim sebi? Mar ne tega, da če delaš za skupnost, sovražnih ozemelj ni?