So(odvisno) početje

Sodobni človek se je znašel v nezavidljivem precepu, v katerem mu ni lahko ohranjati zdravja in dobrega počutja. Po eni strani kaskadni tehnološki razvoj prinaša še do nedavnega nepredstavljive produkte, izvirajoče iz nenehno nadgrajevane naravne inteligence in nezadržnega napredka, temelječega na sofisticiranih dognanjih in njihovi materializaciji. Po drugi strani človeštvo za vse to plačuje velikanski davek, obračunan v okoljski onesnaženosti, upodobljen v novih obolenjih, zaznamovan s povsem predrugačenim načinom življenja, ki marsikdaj, najbolj opazno pa v zadnjem, s krizo zaznamovanim obdobju, postaja vse bolj oropano osnovnih človeških prvin in vrednot, usmerjano in »ovrednoteno« z nemalokrat povsem kratkovidnim in predvsem brezčutnim interesom kapitala in posledičnimi ukrepi njegovih upravljavcev.

V takih okoliščinah je marsikomu in marsikdaj težko. Pa zaradi tega ne klone. A tega ne zmorejo vsi. To, žal, potrjuje slovenska patologija, po kateri smo vodilni v sferah, v katerih primerjalno visoka umestitev ni ne zavidljiva ne spodbudna, ampak preprosto tragična. Tako je, denimo, še vedno na področju samomorilnosti. Pri zlorabi alkohola. Samouničevalno vedenje se odraža na različnih ravneh, z raznoliko močjo, korenini v ničkoliko razlogih. In odslikava nemoč. Nemoč prizadetih pa tudi tistih, ki jim želijo pomagati. Še najbolj pa se v tovrstnem zrcalu kaže podoba mnogih, ki se pred tovrstnimi težavami obrnejo proč ali pa se, denimo, izgovorijo na varčevanje. To bo osušilo nekatere vitalne vire za pomoč posameznikom, tudi tistim, ki so v slovenski družbi potisnjeni na margino, zaznamovani kot nezaželeni, drugačni.

Pravzaprav se zdi neverjetno, da je drugačnost v majhnem okolju še dandanes lahko tako zelo moteča. S tem slovenstvo dokazuje svojo tako dobesedno kot pregovorno majhnost in si dela medvedjo uslugo.

Če pogledamo okužbe s hivom oziroma obolevnost za aidsom, je Slovenija sicer še vedno med okolji, ki jim je ta epidemija sodobnega časa, ena najbolj smrtonosnih, do zdaj najbolj prizanesla. Po drugi strani pa zadnji podatki kažejo, da pri več kot polovici obolelih diagnozo postavijo zelo pozno, pri več kot četrtini na novo diagnosticiranih je okužba že prerasla v bolezen. V aids. To pomeni, da ima oboleli v mililitru plazme več kot milijon kopij virusa človeške imunske pomanjkljivosti. En sam tak bolnik ima v svojem telesu večjo količino kopij virusa HIV kot vsi bolniki, ki imajo pri nas to diagnozo, saj je pri slednjih, po zaslugi zdravljenja, vsebnost virusa v mililitru plazme zreducirana na manj kot 40 kopij.

Kako je potem mogoče, da v našem okolju, zelo občutljivem za vsako zmanjševanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ne pride do premika, ki bi povečal kvoto testiranih? Vsaj med tistimi, pri katerih je tveganje za okužbo večje, pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, pri intravenskih uživalcih drog …? Pri takšnih resnih dilemah sta odveč vsako svetohlinstvo in vsako sprenevedanje, vedoč, da nekdo, ki je morda okužen, okužbo brezskrbno prenaša naprej.

Testiraj in zdravi! Tako pravijo zdravniki, ki prevzemajo skrb za obolele za sindromom človeške imunske pomanjkljivosti. Da dobro vedo, o čem govorijo, potrjuje podatek, da se pri bolnikih, ki se zdravijo, tveganje za prenos okužbe na neokuženega spolnega partnerja zmanjša za več kot 90 odstotkov.

Mislim, da je ta podatek sam po sebi zadosten argument za smiselnost tovrstnega testiranja. Mar ne?