Srbski labirinti: Cestne križarke umirajo na obroke

Avtorji priljubljene in kultne jugoslovanske humoristične televizijske serije »Kamiodžije«, ki govori o življenju legendarnih šoferjev Paje in Jareta, niso mogli slutiti v kakšnih škripcih se bodo znašli njuni nasledniki za volanom. Problemi Jareta, ki živi skromno v mali hiši s številno družino, in Paje, ki živi le za kavarno, dobro pijačo in hrano, so bili mala malica.

Čeprav je bilo dolgo časa znano, da bo Hrvaška, ko bo vstopila v EU, prevzela carinske posle EU na njenih zunanjih mejah s Srbijo, BiH in Črno goro, je prišlo do popolnega razpada carine. Na srbsko-hrvaški meji na mednarodnem mejnem prehodu Batrovci-Bajakovo je nekaj dni več kot tisoč tovornjakov čakalo na carinski pregled. Evropa je prišla bližje, svet voznikov tovornjakov pa se je znova zožil.

Srbski minister za promet je naročil dostavo hrane in osvežilnih pijač voznikom tovornjakov, ki so v kilometrskih kolonah celo večnost čakali na vstop na Hrvaško. Uresničila se je tudi njegova napoved, da bodo prijatelji Hrvati, ki se v prvem trenutku pač niso znašli, hitro normalizirali stanje na mejnih prehodih s Hrvaško. Srbska cestna populacija, ki šteje okoli tristo tisoč voznikov tovornjakov, pa ima veliko več razlogov za nezadovoljstvo, kot jih je imela zaradi nepričakovanega zastoja na srbsko-hrvaški meji.

Skupno Paji in Jaretu, ki sta delila šofersko kabino, ter večini njunih novodobnih sotrpinov ni več večerna šola. V glavnem vsi radi prisluhnejo kavarniškim zvezdam. Kozarci še vedno letijo v zid ob pesmih Lepe Lukić, ki je v »Kamiodžijah« upodobila kavarniško pevko. Njeni stihi »Srce je moja violina, što je diraš kad ne znaš da sviraš. nemoj da kvariš najlepše zvuke, mesto pesme začućes jauke. Hej, nema te zora svanula, suza kanula je...«, brez težav razvnamejo rahločutne šoferske duše.

Če srbski vozniki tovornjakov niso v kavarni ali z eno roko za volanom, z druga pa prislonjeni na okenski okvir cestnih križark, čakajo z brisačo okoli vratu na tovor ali pa stavkajo. Čeprav so se cene goriva povečale za tretjino, cene transporta ostajajo nespremenjene. Posledica nesorazmerja cen je, da deset šoferjev dela s polno paro, več sto pa jih vžge vozilo le še zato, da motor ne bi povsem zaspal.

Kompresorji tovorjakov kdaj pa kdaj zabrundajo in razmečejo pesek po makedamu, ko se njihovi jezni vozniki odpravijo iz postajališč na protestno vožnjo. Na prometnem ministrstvu jim praviloma obljubijo, da bodo vsak čas sprejeli zakon o cestnem prometu, ki bo vključeval uredbo o minimalni ceni prevoza, ter da bodo pristojni inšpekciji naložili, da okrepi nadzor nad ilegalnimi prevozniki.

V združenju zasebnih avtoprevoznikov ne opozarjajo le na nelojalno konkurenco, temveč tudi na slabe ceste in visoko amortizacijo ter na nove evropske standarde. Srbski živelj se ukvarja z lastnimi problemi, kajti tristo tisoč ljudi v Srbiji nima niti zdravstvene izkaznice, kaj šele denarja, da bi si lahko plačali zdravljenje. Na robu preživetja je blizu milijon ljudi, tako da javnosti večinoma sploh ne zanima, kam potujejo vozniki tovornjakov, od česa živijo in česa jih je strah.

Po podatkih družbenih omrežij, ki združujejo tudi avtoprevoznike, je v Srbiji vsak trenutek na voljo več kot pet tisoč avtoprevoznikov, ki ponujajo transportne usluge v mednarodnem prometu. V Srbiji vsako leto, kot izhaja iz podatkov notranjega ministrstva, registrirajo skoraj poldrugi milijon tovornjakov, ki jih je stokrat več kot avtoprevoznikov.

Na drugi strani je iz podatkov agencije za gospodarske registre jasno razvidno, da so številni avtoprevozniki v likvidaciji ali v bankrotu. Na tisoče tovornjakov stoji po vsej Srbiji in umira na obroke. V svetu tovornjakarjev zaradi visokih cen goriva in cestnin ter nizkega standarda tovornjakov in zamud pri odplačevanju velikih dolgov poteka neizprosna tekma. V njej uspejo le najbolj sposobni, ki lahko tako dobro zaslužijo, da se za poklic odločajo tudi visoko izbraženi posamezniki.

Avtoprevozniki na družbenih omrežjih izmenjujejo črne sezname podjetij, ki ne plačujejo, za njihove voznike pa so najboljši tisti lastniki, ki jih za dobro opravljeno delo nagradijo z nekaj deset evri. Mnogi med njimi si razbijajo glave s prevaranti, ki jim ne izplačajo obljubljenega plačila ali ga dvakrat izplačajo, potem pa jih več mesecev vlečejo za nos, dokler ne obupajo in dvignejo sidro.

Vozniki tovornjakov včasih preizkusijo lastno srečo, kupijo tovornjak in se registrirajo kot podjetniki. Čez noč se na njih zgrne kup problemov, pri čemer je še najtežje poiskati odjemalca, ki jim bo redno plačeval, da bodo lahko servisirali kredite. Večina konča na parkiriščih, dobro pa lahko gre voznikom, ki so dovolj usposobljeni, da dobijo dovoljenje za mednarodni transport in pobegnejo s srbskih cest.

Čeprav vozniki tovarnjakov še naprej stojijo na istih počivališčih, jedo v istih kavarnah ter noč in dan preživijo za volanom, nimajo veliko skupnega s Pajom in Jarom, ki sta ju upodobila izvrstna Pavle Vujisić in Miodrag Petrović Čkalja. Sodobne cestne križarke lahko prevozijo tudi poldrugi milijon kilometrov. Medtem ko njihovi vozniki z brisačo okoli vratu stojijo na počivališčih in čakajo na življenje, njihovi otroci rastejo in končajo šole, družine s sorodniki pa se zbirajo na porokah in pogrebih. Sosedje se selijo, zamenjajo pa jih novi in neznani obrazi.

Na drugi strani cerade bi večina vzkipela nad modrostjo, da je treba iskati sposobnost le v ljudeh in ne v okoliščinah. Na počivališčih jih je vse več, ki jim pregovor, da je vsak svoje sreče kovač, izvabi grenki nasmeh.