Gristi je treba z vso močjo in do konca

Treba se je zavedati, da naše strukturne protivirusne prednosti zgolj upočasnjujejo prvi val epidemije, a same po sebi ne delajo razlik glede njenih končnih posledic.
Fotografija: Nekaj razlogov za virusno zadržanost v naši domovini je namreč že v tem, da je Slovenija za virusno širjenje strukturno manj prijazna kot Lombardija. FOTO: Matej Družnik
Odpri galerijo
Nekaj razlogov za virusno zadržanost v naši domovini je namreč že v tem, da je Slovenija za virusno širjenje strukturno manj prijazna kot Lombardija. FOTO: Matej Družnik

Upočasnitev naraščanja okužb v primerjavi z eksplozivno krivuljo, ki so jo izkusili sosedje Italijani, moramo vzeti le kot zmagovalni adrenalin v polčasu tekme – občutek, da delamo v pravo smer in da je treba je v nadaljevanju gristi z vso močjo in do konca. Ekipe, ki nimajo v krvi tovrstne zmagovalne mentalitete, ki jo pozitivni znaki aktivirajo v še silovitejši napor, že v prvih minutah drugega polčasa praviloma dobijo gol in potem razpadejo. Pojav, ki nam, Slovencem, v kolektivnih športih ni ravno tuj.

Zato je prav, da si dopustimo nekaj zadovoljstva ob dejstvu, da smo kot skupnost zares hitro privzeli metodo fizične distance kot kolektivni odziv na pandemijo. V petek, trinajstega marca, dan po razglasitvi epidemije, so bile šole že prazne in enako je veljalo za ulice. Dovolj resen in temeljit odziv cele države se danes, ko je minil en življenjski cikel virusa, nedvomno pozna kot pozitiven odmik od smrtonosne krivulje, ki so jo doživeli sosedi.



Seveda bodo previdni statistični skeptiki dodali, da bi se naša krivulja v vsakem primeru zaradi značilnosti Slovenije dvigala nekoliko počasneje, a še vedno lahko proti isti točki katastrofe. In zares bi se bilo narobe zavajati, da smo zgolj z dosedanjim marljivim prakticiranjem fizične distance zadržali epidemiološko krivuljo. Nekaj razlogov za virusno zadržanost v naši domovini je namreč že v tem, da je Slovenija za virusno širjenje strukturno manj prijazna kot Lombardija, saj je tudi v svojih urbanih središčih zgolj predmestje – brez polnih nogometnih stadionov, brez natlačenih podzemnih železnic, pravzaprav celo brez kakršnihkoli omembe vrednih potniških vlakov ali drugačnega javnega prevoza. To, kar je naša prometna in ekološka slabost – vožnja na delo vsak v svojem avtomobilu iz primestnih in podeželskih naselij – je v dobi pandemije pač prednost. Že pred pandemijo smo, ne da bi vedeli, vsako jutro prakticirali vsak svojo protivirusno avtomobilsko karanteno in si na zamašenih mestnih vpadnicah skozi virusno varna stekla in v varni fizični razdalji kazali sredince.

Prav je, da si dopustimo nekaj zadovoljstva ob dejstvu, da smo kot skupnost zares hitro privzeli metodo fizične distance kot kolektivni odziv na pandemijo. FOTO: Voranc Vogel
Prav je, da si dopustimo nekaj zadovoljstva ob dejstvu, da smo kot skupnost zares hitro privzeli metodo fizične distance kot kolektivni odziv na pandemijo. FOTO: Voranc Vogel


Zato je bistveno vedeti, da vse te naše strukturne protivirusne prednosti – individualne hiše, redka poseljenost, geografska razčlenjenost, socialna zadržanost, individualen transport – zgolj upočasnjujejo prvi val epidemije, a same po sebi ne delajo razlik glede njenih končnih posledic. Epidemija je namreč kot cunami – ni tako zelo pomembna višina vala, ki udari ob kopno, temveč bolj količina vode, ki sledi valu in prinese potop.



Realno sliko o tem, koliko smo s svojo protivirusno disciplino zmanjšali zagon najslabšega (italijanskega) scenarija epidemije, bomo dobili v prihodnjih dveh tednih, ko se bo virus, potem ko se je prebil skozi naše predmestne gramozne poti, v resnici spopadel z našim življenjskim slogom v dobi epidemije. V tem času bodo epidemiologi, predvsem z analizo okužb in zbolevanja v Ljubljani in okolici, dobili podatke o tem, kolikšno razliko pri ublažitvi posledic okužbe v resnici prispevamo prebivalci s tem, da dosledno prakticiramo način življenja, ki virusu ne omogoča skakati z enega človeka na drugega. Da se držimo vsaksebi, varujemo starejše in kronične bolnike, se pri stikih ustrezno ščitimo in razkužujemo roke, ter kot država omogočamo varno delo – ne le zdravstvenih delavcev. Če bodo krivulje kazale, da je virus po začetnih, udomačitvenih težavah zagnal svojo aktivnost, bo treba storiti še več. Če se bo v sanjskem scenariju število bolnikov začelo zmanjševati, bo to razlog za resnično zadovoljstvo vsakega posameznika s samimi sabo in svojo državo kot celoto.

A tudi v tem primeru bi nas do zmage ločili še trdi podaljški, ki jih prakticirajo povsod, kjer se epidemija umika. Tam vedo, da virus ni izginil, ampak zgolj ne uspeva v odnosu, ki so ga ljudje vzpostavili s spremenjenim načinom življenja. Zato vsaka sprememba proti »normalizaciji« življenja zahteva premišljene korake – od ugotavljanja geografskih in prometnih oddaljenosti do še aktivnih okužb, prek testiranja, kolikšen del ljudi je že prebolel okužbo, in na koncu do strogega testiranja in sledenja vsaki novi okužbi, s čimer se onemogoči, da virus tam, kjer ljudje niso prekuženi, spet zaneti požar. S tem razumevanjem je treba v teh dneh gledati posnetke kitajskih tovarn, katerih odprtje z navdušenim ploskanjem pozdravlja na stotine njihovih delavcev. Ne zato, ker so »pač« Kitajci, ampak zato, ker kataklizme, kot je pandemija, predrugačijo družbo tudi po tem, ko se ta vrne v »normalnost«. Tudi naša zanesljivo ne bo ostala enaka.

*** 

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva. 

Preberite še: