Ste danes že pohvalili sami sebe?

Po tem, kako se pogovarjamo s seboj, je jasno, kakšno mnenje imamo o sebi
Fotografija: Pomembno je, da se znami s seboj pogovarjati prijazno. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Pomembno je, da se znami s seboj pogovarjati prijazno. FOTO: Jure Eržen

Ali tudi vi kdaj sami sebi kaj rečete, kadar naredite napako ali nenamerno povzročite škodo? To so tiste situacije, v katerih si ljudje kaj izrečemo na glas ali pa se nagovorimo z »notranjim glasom«.

Čeprav govor uporabljamo predvsem za sporazumevanje z drugimi, je hkrati sredstvo za komuniciranje človeka s samim seboj. Komunikacija s samim seboj pomeni, da nismo celoviti, da smo razdeljeni na tisti del, ki nas opozarja, in tisti del, ki sprejema opozorila. Zato lahko notranji govor dojemamo kot stanje notranje razdvojenosti: ko naš prvi jaz nekaj govori našemu drugemu jazu.

Številni ta položaj, v katerem naš prvi jaz nekaj govori našemu drugemu jazu, zmotno razumejo kot patologijo »dvojne osebnosti«. To prepričanje izhaja iz idealizirane predstave o človeku kot celovitem in integriranem bitju. Dejstvo pa je, da najpogosteje ni tako: v številnih življenjskih položajih se znajdemo v notranjem sporu med različnimi deli samega sebe. Tak­šne »dvojnosti« osebnosti so normalne in naravne. Vsakič, ko je človek v skušnjavi, nastane v njem spor med tistim njegovim jazom oziroma delom osebnosti, ki si na vso moč želi nekaj storiti, in tistim njegovim drugim jazom oziroma delom osebnosti, ki meni, da tega nikakor ne bi smel storiti.

Obstajajo številne sodobne psihoterapevtske teorije, ki notranje življenje človeka opredeljujejo kot dinamiko med njegovimi različnimi deli: od geštalt teorije, prek psihosinteze do transakcijske analize, v kateri poteka dinamika med notranjim »odraslim«, »otrokom« in »starši«. V vseh teh modelih sta notranji spor in nesoglasje del naše normalnosti. Notranje nesoglasje postane patološko takrat, ko ti deli osebnosti med seboj ne komunicirajo ali ko gre za kronično nerešen spor glede kakšnega pomembnega življenjskega vprašanja.

Notranji govor se pojavlja v dveh oblikah. To je lahko komentar, ko se en jaz obrača na drugega, ta pa mu ne odgovarja, ali dialog, ko se oba jaza med seboj pogovarjata. Notranji dialog je zelo koristen, saj človeku omogoča, da se sam s seboj dogovori in tako premosti notranji spor. Zato zelo pogosto svetujemo pisanje dnevnika, v katerem lahko posameznik razvija takšne dialoge.

Na podlagi vsebine notranjega govora lahko ugotovimo, kakšen odnos ima človek do samega sebe. Najpreprostejši test za ugotavljanje tega je, da odkrijemo, kaj nekdo pravi o samem sebi, kadar naredi napako, in kaj, kadar nekaj zelo dobro izpelje – kako samega sebe graja in kako se pohvali.

Kadar nekdo drug naredi nekaj slabo, ga lahko grajamo na dva načina: lahko grajamo njegovo ravnanje ali grajamo njega kot človeka. V prvem primeru rečemo: »To si slabo naredil!«, v drugem pa: »Ti si nesposoben!« Ker je grajanje vedno zahteva po spremembi, je koristno, da se pograja zgolj človekovo ravnanje, grajanje človeka samega pa pomeni njegovo razvrednotenje, glede na to, da se ga pač ne da spremeniti. Zato bi morala biti optimalna kritika – pa naj je usmerjena na druge ali nase – vedno grajanje postopka oziroma napake, ki jo je človek zagrešil, cilj tega pa je, da se napaka odpravi, tako da se v podobnih situacijah v prihodnje ne bo več ponovila. Edino tako se lahko človek iz napak nekaj nauči in v prihodnosti bolje deluje.
Kadar hvalimo, pa lahko pohvalimo tako ravnanje človeka kot človeka samega. »To si dobro naredil!« in »Ti si sposoben!« Še posebno pomembne so pohvale človeka, saj potrjujejo pozitivno samopodobo. Enako velja tudi za notranje komentarje.
To pomeni, da vsebuje optimalen notranji govor grajanje lastnega ravnanja, pohvalo lastnega ravnanja in pohvalo sebe kot človeka.

Na žalost ima razmeroma malo ljudi optimalen notranji govor. Najpogostejši je notranji govor, v katerem ni pohval, grajanje pa je pravzaprav razvrednotenje človeka. Številni ljudje stvarem, ki so jih dobro izpeljali, ne pripisujejo ustreznega pomena. Prepričani so, da je normalno, da se nekaj dobro opravi, in da tega ni treba posebej hvaliti. Zato takrat, ko kaj dobro izpeljejo, nimajo notranjega komentarja, nimajo zadovoljstva in tudi ne potrditve pozitivne slike o sebi. Kadar kaj naredijo slabo, pa ne kritizirajo svojega ravnanja, temveč izražajo prezir do samega sebe z notranjimi izjavami, kot je: »Nesposobni idiot!«

Negativni notranji govor je izraz negativnega odnosa do samega sebe. Tisti, ki si želijo to spremeniti, morajo spremeniti tako svoje stališče kot način govora. Morajo sprejeti samega sebe, kar pa ne pomeni, da bi morali sprejeti tudi vse svoje ravnanje. Spoštovanje samega sebe mora biti izraženo v notran­jem govoru, zato samega sebe ne bi smeli nikoli žaliti in razvrednotiti.

Eden od načinov, na katerega je mogoče spremeniti notranji govor, je, da si na koncu dneva vzamemo deset minut časa in povzamemo dnevna dogajanja ter svoje ravnanje, nato pa sami sebe na optimalen način pohvalimo ali pograjamo.

Ljudje sebe pogosto grajajo ali hvalijo, tako kot so njih grajali ali hvalili v otroštvu. Zato je zelo pomembno, da otroke hvalimo in grajamo na najboljši mogoč način, saj s tem vplivamo na njihov bodoči notranji govor.

Notranji govor nam lahko pomaga v stresnih situacijah. Ker vprašanja spodbujajo mišljenje, je dobro, da v stresnih situacijah sami sebi postavljamo vprašanja, kot so: »Kaj se zdaj dogaja?«, »Kako pomembno je to, kar se dogaja?«, »Kaj bi bilo najbolje storiti?« S tem si pomagamo, da bolje mislimo, da problem razumemo in ga na koncu tudi odpravimo.