Številke in datumi

V Evropi slavimo prvi januar kot začetek novega leta manj kot petsto let.
Objavljeno
08. januar 2019 06.00
Posodobljeno
08. januar 2019 06.00
FOTO: Shutterstock.com
Predlani je bil natakar v majhnem hotelu v majhnem malezijskem mestecu zelo začuden in tudi precej nejevoljen, ko je hotela skupina Slovencev po vsej sili pričakati polnoč 31. decembra v njegovem baru. To se mu je zdelo povsem nerazumljivo, vse dni v letu zapre ob 22. uri, skoči na skuter, odbrzi domov in se utrujeno zvali v posteljo.

V Evropi slavimo 1. januar kot začetek novega leta manj kot petsto let, nekatere evropske države pa so gregorijanski koledar uvedle šele na začetku prejšnjega stoletja. Prej je bil začetek novega leta precej bolj nepredvidljiv, in sicer so se ga veselili bodisi 1. ali 25. marca, za veliko noč, 1. septembra ali za božič.

Pri pravoslavnih še vedno slavijo po julijanskem koledarju in uradno še niso odpirali šampanjcev, pravkar so slavili božič, Kitajci bodo ognjemete prižgali 5. februarja, v Indiji pa novo leto glede na zvezno državo ali veroizpoved slavijo kar ob dvajsetih različnih datumih, večinoma marca ali aprila. Zelo različni so tudi načini praznovanj, morda so med zanimivejšimi običaji na Baliju, kjer je prvi dan novega leta dan tišine.

Enako je z letnico 2019, saj ta spet velja le pogojno. Rekorderji so v Severni Koreji, kjer po tako imenovani doktrini samozadostnosti džuče velja istoimenski koledar, ki se začne z rojstvom božanskega voditelja Kim Il Sunga, zato so državljani te nenavadne države pravkar vstopili v leto 108. Bahajci so komaj pri številki 176, pleme Igbo v Nigeriji je pred kratkim plesalo ob vstopu v leto 1020, muslimani slavijo novo leto 1441, Armenci 1468, Kopti so pristali v letu 1736. Zato pa se Tibetanci veselijo že leta 2145, budisti 2563, Kitajci 4655, Judje pa 5780. Ob teh obstaja še nekaj ducatov drugih koledarjev, in če človek upošteva vso to pisanost številk in datumov, se začudenost in slaba volja malezijskega natakarja niti ne zdita več tako nenavadna.