Štirje evri

Kako lahko majhna dobrota spremeni naš pogled na svet. 
Objavljeno
12. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 06.00
»Moj dnevnik hvaležnosti je to noč dobil novo stran.« Foto Shutterstock
To je zgodba o tem, kako štirje evri lahko postanejo bogastvo. Pred približno desetimi dnevi sem se v Ljubljani znašla v precej neprijetnem položaju. Avtomobil sem pustila na parkirišču, ko sem po opravljenih srečanjih okoli polnoči hotela plačati parkirnino in se odpraviti na pot, pa ugotovila, da avtomat za zapornico sprejema samo gotovino. S karticami si nisem mogla pomagati. V žepih nisem imela niti enega evra.

Napotila sem se vzdolž Dunajske ceste, da bi našla bankomat. Prehodila sem sto metrov – nič. Petsto metrov – niti sledu o aparatu z denarjem. Že sem se videla, kako pešačim pol ure do mestnega središča in nazaj … Čakala pa me je še dolga vožnja.

Blizu kioska s hamburgerji sem opazila skupino fantov. Nagovorila sem enega od njih, ki na glavi ni imel kapuce. »Morda veste, kje je najbližji bankomat?« Skoraj zaskrbljeno se je zamislil: »Tu blizu ga ni. Zakaj ga potrebujete?« Povedala sem mu. »Koliko vam je zaračunal parkomat?« me je vprašal. »Tri evre.« Takoj je segel v žep in iz njega potegnil tri kovance. Nato je zastal in še enkrat segel v žep. »Raje vam bom dal štiri, za vsak primer!«

»Ne, tega ne morem sprejeti …« Zaradi nepričakovane dobrote mi je postalo nerodno. »Oh, kolikokrat je meni že kdo kaj dal, ko sem se znašel v stiski ... Zdaj sem jaz dal vam, vi pa boste kdaj drugič dali komu drugemu … mar ne?« Zahvalila sem se mu. In zdelo se mi je, da so ti štirje evri postali prava dragocenost. »Od kod ste, kaj počnete v Ljubljani?« je hotel vedeti, preden sem odhitela v temo. »Iz Beograda, tu sem se mimogrede ustavila … sem dopisnica Dela iz Azije … zapletena zgodba za tako pozno uro.«

Navrgel je, da je v Beogradu preživel nekaj čudovitih let. »Srečno pot!« Pomahala sem mu. Vozila sem se z nasmehom na obrazu in razigranim zaupanjem v ljudi. Ko sem prispela domov, me je na facebooku pričakalo sporočilo Milana Krajnca, psihoterapevta iz Ljubljane. »Naj vas pozdravim še po tej poti. Malo prej sva se srečala, ko ste iskali bankomat.« Moj dnevnik hvaležnosti je to noč dobil novo stran.