Strah kot orožje politike

Dramatična dogodka v pakistanskem Pešavarju in avstralskem Sydneyju, ki sta močno zaznamovala zunanjepolitično dogajanje tega tedna, sta zelo žalosten odsev časa, v katerem živimo. Časa, kjer je kultura vojne povsem izpodrinila kulturo miru. Časa, kjer se nihče več ne zna in noče pogovarjati s tistimi, ki so drugačni od nas. Časa, kjer so resnico pokvarjeno odvrgli v ropotarnico z nepotrebno šaro. Časa, v katerem se veliko govori predvsem o posledicah dejanj, (skoraj) nikoli pa o njihovih pravih ozadjih in vzrokih.

Tragedije v kavarni Lindt na sydneyjskem Martin Place najbrž sploh ne bi bilo, če bi se bil avstralski premier Tony Abott pripravljen pogovarjati z ugrabiteljem, iranskim priseljencem, ki je od oblasti zahteval prav to. Namesto besed so tako v Sydneyju brez potrebe (znova) govorile krogle. In tudi otroci iz nesrečne šole v Pešavarju bi bili verjetno še vedno živi, če se ne bi pakistanska oblast do talibov obnašala zelo dvolično. Enkrat jih jemlje v bran, drugič jih divje napada. Pokol v Pešavarju naj bi bil namreč talibsko maščevanje za več kot tisoč pobitih civilistov, med njimi je bilo tudi veliko otrok, v ofenzivi pakistanske vojske v Severnem Vaziristanu.

O žrtvah v tej obmejni pokrajini z Afganistanom ni poročal nihče, tragedijo v Pešavarju so obsojali vsi. Najodločneje prav pakistanska vlada, ki je samo dva dni po drami v Pešavarju iz zapora izpustila Zakija ur Rehmana Lahvija, enega glavnih arhitektov krvavega pokola v indijskem Mumbaju pred šestimi leti. Ko pakistanski talibi branijo brate v Afganistanu in tolčejo po Indiji, so to naši, dobri talibi, ko pa rovarijo doma, proti nesposobni in korumpirani vladi, jim je treba pri priči stopiti na prste in jih pobiti …

Že kar pregovorna politika dvojnih standardov torej, ki se je majhni zelo pridno učijo od velikih. Morda še najbolj od Američanov, ki so v preteklih dneh spet doživeli bridko uro resnice. S pogumnim poročilom o krutih mučenjih terorističnih osumljencev, za katerim je stala odločna Dianne Feinstein, predsednica senatnega odbora za nadzor obveščevalnih služb. Ameriško protizakonito ravnanje v tako imenovani vojni proti terorju je sicer že dolgo znano. Kot prvi ga je že pred sedmimi leti podrobno razkrinkal poročevalec Sveta Evrope Švicar Dick Marty. Toda tokrat je udarec prišel iz domačih vrst. In takšne poteze najbolj bolijo.

Zelo odmevno poročilo senata je razbilo tri velike mite, ki jih je v javnosti leta in leta vztrajno širila oblast. Prvi je trdil, da mučenje učinkuje. Tisti, ki jih mučijo, praviloma res priznajo vse, kar jim mučitelji položijo v usta in česar jih obtožujejo, toda dejstva so praviloma vselej drugačna od izsiljenih priznanj. Drugi mit je širil mnenje, da je bilo mučenj konec, ko je George Bush odšel iz Bele hiše. Ni res. Nadaljevala so se tudi pod Barackom Obamo. In tretjič: mučenja so se dogajala samo na tujih ozemljih. Zunaj ZDA. Tudi to ne drži. Zapornike namreč divje trpinčijo tudi v ječah na ameriških tleh. Povedano z drugimi besedami: George Bush, Dick Cheney in po svoje tudi nobelovec za mir Barack Obama niso nič boljši od Slobodana Miloševića, Moamerja Gadafija, Sadama Huseina ali Hosnija Mubaraka, ki jih je ves civilizirani svet obsodil kot krvave diktatorje. In (ne)posredno sam poskrbel za njihov odstrel.

Bližnji vzhod gori. Afganistan in Pakistan tudi. A požare ves čas neti predvsem nepremišljena ameriška politika dvojnih standardov. Islamska država Iraka in Sirije (Isis) je, denimo, surov odgovor na nič manj surovo ameriško agresijo na Irak, Najbolj krvavo so jo plačali prav iraški suniti, ki zdaj sestavljajo jedro Isisa. Američani so s svojo vojno proti terorju zavestno sejali strah med ljudmi. Doma in na tujem. Strah je že od nekdaj najmočnejše orožje v rokah politike. Zaradi strahu so se ljudje pripravljeni odpovedati celo svojim pravicam in demokraciji, politika pa to spretno izkorišča za vsiljevanje svoje agende in načrtov o hegemoniji. Predvsem z lažmi, saj se z resnico pri takšnih (pokvarjenih) opravkih ne pride prav daleč. Toda laž ima dokazano kratke noge in prej ali slej kot bumerang udari nazaj po tistih, ki so se zatekli k njej.

Washington to že čuti, a nič manj tudi Moskva, ki zdaj boleče plačuje svoje nepremišljene poteze. Vladimir Putin je z okupacijo Krima in odkrito agresijo na vzhodu Ukrajine sprožil krizo, kakršne na stari celini ni bilo od padca berlinskega zidu. Putinov napad na Ukrajino je bil v bistvu napad na Evropo. Na vrednote, na katerih temelji ta celina in ki so kljub moralni, gospodarski in politični krizi Evropske unije vendarle precej drugačne od diktatorskih in koruptivnih sebičnih strasti, ki jih pooseblja sedanji režim v Kremlju. Ta je zaradi povsem zgrešene domače in zunanje politike (doma represija, do sosedov agresija) na robu gospodarskega zloma. S sejanjem agitpropovskih laži in strahu (pred fašisti iz Ukrajine in Evrope) je oblast sicer še vedno trdno v Putinovih rokah, toda utrujena in okradena Rusija takim lažem gotovo ne bo pripravljena verjeti v nedogled.

Ukrajina je bila kaznovana, ker je pretrgala niti, ki so korumpirani režim Viktorja Janukoviča prilepile na Moskvo. In ker je hotela svobodo. Ta je letos zamikala tudi nekatere druge evropske narode. Škotom so referendum dovolili in so se morda tudi zaradi tega raje pragmatično previdno odločili za nadaljevanje sobivanja z britansko krono. Kataloncem so ga prepovedali. Tudi zato je bil njihov glas za samostojnost toliko odločnejši. Svoboda je namreč najbolj cenjena takrat, ko je prepovedana.