Strah pred letenjem
Če si pravi sesek na tej lovki, ti služba ne gine, če drugega ne, na gen-i.
Odpri galerijo
Sipam in kalamarom še nekako, kako pa bodo sekali te lovke, ne vemo. Foto Getty Images/istockphoto
Avstrijsko podjetje Fairplane, ki pomaga letalskim potnikom, je za pičlih 250 evrov odškodnine, ki jih Adria ne želi plačati avstrijskemu potniku s Kefalonije, dvignilo na noge avstrijsko pravosodje in grozi, da bo Adrii zaustavilo letalo. Pa si sploh predstavljamo, kakšni hazarderji so (s pomočjo slovenskih velepolitikov) prevzeli nekoč spoštovanega letalskega prevoznika, ko pa raje tvegajo, da jim zaustavijo letalo, kot da bi plačali ušivih 250 evrov, in povzročijo nesluteno večje stroške podjetju? Mislimo si lahko, kam vodi takšna loterijska ekonomija.
Adrijin primer je podoben tistemu, ki sem ga doživel pred tremi leti z Air Berlinom. Tedaj sem bil še mlad in naiven in sem verjel, da gre zaupati letalskemu podjetju, ki je član velikega letalskega združenja Etihad iz Abu Dabija, in podjetju iz Nemčije po vrhu. V mojih časih smo namreč slepo verjeli, da vse, kar pride iz vrhunsko organizirane, ene najbolj razvitih držav na svetu, z razvito tehnologijo, visokim socialnim standardom in standardom pravne države, da je torej vse to suhega zlata vredno. A tudi Nemčija že zdavnaj ni več tisto, kar je morda bila.
Ta Air Berlin nam je brez upravičenega razloga pred poletom z beneškega letališča odpovedal let za New York. Je sicer poskrbel za prenočišče in nas skušal peljati v New York naslednjega dne, a se mu je zalomilo še drugega dne. Tako smo podobno kot nedavno slovenski potniki iz Skopja za Ljubljano 48 ur ostali v Evropi, namesto da bi leteli čez lužo. Izgubili smo povezovalne lete in rezervirane ter plačane hotele v ZDA. Pri dveh osebah je nastalo za najmanj 2500 evrov škode, da o pokvarjenih počitnicah ne govorimo. Po tem dogodku sem ravnal natanko po predpisih in navodilih. Čeprav so nekateri drugi potniki z istega leta za samo en dan zamude pri istem Air Berlinu prejeli po 600 evrov odškodnine, so nas (drugorazredne Slovence, pač) odpikali. Stvar smo prijavili Evropskemu potrošniškemu centru v Ljubljani, ta še svoji evropski centrali, posebej smo primer prijavili pristojnim nemškim pritožbenim organom. Vsi so obljubljali rešitev in prosili, naj bomo strpni. Air Berlin je približno leto kasneje odfrčal v stečaj in nam pokazal fige.
Primer sem še enkrat zapisal samo zato, da posvarim vse tiste, ki verjamejo lepim besedam in trditvam, da imajo letalski potniki pravico terjati stroške in da jih varujejo evropsko pravo in njegove institucije. Res imajo pravice, ampak te so na papirju, in Adria ima (tako kot Electa) menda pravico iti v stečaj. Način, kako se je novi lastnik Adrie lotil upravljanja podjetja, zelo spominja na nemški slog upravljanja pokojnega Air Berlina. Če niste pripravljeni na izgube in stres, potujte peš!
Jo Johnson, Borisov brat, ni odšel peš, ampak jo je iz bratove vlade popihal na kolesu. Na kolesu menda zato, ker je bil prej minister za transport (in London), in zato, ker je kolo tudi v Britaniji zanesljivejše sredstvo za pobeg kot letalo. Jo je verjetno brihtnejši del familije, zato je v pravem trenutku zaznal, da je kolo še najboljša pot iz ujetosti med družinsko zvestobo in nacionalnim interesom.
Kako nepredvidljiva je umetnost možnega (nekateri tej umetnosti pravijo politika, drugi kurba), je najbolj svež in sladek dokaz »capitano« Matteo Salvini, ki po besedah Marka Marinčiča iz Primorskega dnevnika zdaj grize nohte v opoziciji: Politologi bodo res še dolgo ugibali, kateri samomorilski nagon ga je popadel pod poletno pripeko tam na plaži Papeete v Francoski Polineziji. Garal je po italijanskih plažah, zahteval volitve, samozavestno mahal z absolutno prepričljivostjo, bruhal ogenj, vihtel meč in ljubil križ ... Zdaj pa se ves zajedljiv in kot luzer brez svetniškega sija trga z opozicijske verige ter ihtavo pljuva v ekrančke družbenih medijev. Jako spominja na nekega bivšega koprskega župana.
Medtem v Sloveniji iščejo ministrske kandidate, ki bi bili sposobni gristi in sekati lovke. Dokler gre za lovke kalamarov ali sip, verjetno še nekako gre, težko pa v naši agenturi verjamemo, da umetniki možnega lahko presekajo lovke kaki pravi hobotnici. Naj to kak minister dokaže pod vodo! Takih ministrov, žal, ne delajo več. Počakajmo, da vidimo, kdo bo letel – lovke ali Alenka. A če si pravi sesek na tej lovki, ti služba ne gine, če drugega ne, na gen-i.
Adrijin primer je podoben tistemu, ki sem ga doživel pred tremi leti z Air Berlinom. Tedaj sem bil še mlad in naiven in sem verjel, da gre zaupati letalskemu podjetju, ki je član velikega letalskega združenja Etihad iz Abu Dabija, in podjetju iz Nemčije po vrhu. V mojih časih smo namreč slepo verjeli, da vse, kar pride iz vrhunsko organizirane, ene najbolj razvitih držav na svetu, z razvito tehnologijo, visokim socialnim standardom in standardom pravne države, da je torej vse to suhega zlata vredno. A tudi Nemčija že zdavnaj ni več tisto, kar je morda bila.
Ta Air Berlin nam je brez upravičenega razloga pred poletom z beneškega letališča odpovedal let za New York. Je sicer poskrbel za prenočišče in nas skušal peljati v New York naslednjega dne, a se mu je zalomilo še drugega dne. Tako smo podobno kot nedavno slovenski potniki iz Skopja za Ljubljano 48 ur ostali v Evropi, namesto da bi leteli čez lužo. Izgubili smo povezovalne lete in rezervirane ter plačane hotele v ZDA. Pri dveh osebah je nastalo za najmanj 2500 evrov škode, da o pokvarjenih počitnicah ne govorimo. Po tem dogodku sem ravnal natanko po predpisih in navodilih. Čeprav so nekateri drugi potniki z istega leta za samo en dan zamude pri istem Air Berlinu prejeli po 600 evrov odškodnine, so nas (drugorazredne Slovence, pač) odpikali. Stvar smo prijavili Evropskemu potrošniškemu centru v Ljubljani, ta še svoji evropski centrali, posebej smo primer prijavili pristojnim nemškim pritožbenim organom. Vsi so obljubljali rešitev in prosili, naj bomo strpni. Air Berlin je približno leto kasneje odfrčal v stečaj in nam pokazal fige.
Primer sem še enkrat zapisal samo zato, da posvarim vse tiste, ki verjamejo lepim besedam in trditvam, da imajo letalski potniki pravico terjati stroške in da jih varujejo evropsko pravo in njegove institucije. Res imajo pravice, ampak te so na papirju, in Adria ima (tako kot Electa) menda pravico iti v stečaj. Način, kako se je novi lastnik Adrie lotil upravljanja podjetja, zelo spominja na nemški slog upravljanja pokojnega Air Berlina. Če niste pripravljeni na izgube in stres, potujte peš!
Jo Johnson, Borisov brat, ni odšel peš, ampak jo je iz bratove vlade popihal na kolesu. Na kolesu menda zato, ker je bil prej minister za transport (in London), in zato, ker je kolo tudi v Britaniji zanesljivejše sredstvo za pobeg kot letalo. Jo je verjetno brihtnejši del familije, zato je v pravem trenutku zaznal, da je kolo še najboljša pot iz ujetosti med družinsko zvestobo in nacionalnim interesom.
Kako nepredvidljiva je umetnost možnega (nekateri tej umetnosti pravijo politika, drugi kurba), je najbolj svež in sladek dokaz »capitano« Matteo Salvini, ki po besedah Marka Marinčiča iz Primorskega dnevnika zdaj grize nohte v opoziciji: Politologi bodo res še dolgo ugibali, kateri samomorilski nagon ga je popadel pod poletno pripeko tam na plaži Papeete v Francoski Polineziji. Garal je po italijanskih plažah, zahteval volitve, samozavestno mahal z absolutno prepričljivostjo, bruhal ogenj, vihtel meč in ljubil križ ... Zdaj pa se ves zajedljiv in kot luzer brez svetniškega sija trga z opozicijske verige ter ihtavo pljuva v ekrančke družbenih medijev. Jako spominja na nekega bivšega koprskega župana.
Medtem v Sloveniji iščejo ministrske kandidate, ki bi bili sposobni gristi in sekati lovke. Dokler gre za lovke kalamarov ali sip, verjetno še nekako gre, težko pa v naši agenturi verjamemo, da umetniki možnega lahko presekajo lovke kaki pravi hobotnici. Naj to kak minister dokaže pod vodo! Takih ministrov, žal, ne delajo več. Počakajmo, da vidimo, kdo bo letel – lovke ali Alenka. A če si pravi sesek na tej lovki, ti služba ne gine, če drugega ne, na gen-i.
