Na svetu je revščine, to dobro vemo, še zmeraj ogromno. Ampak stvari gredo na bolje. (Oziroma bolje rečeno, so šle na bolje, ko je mednarodno gospodarstvo delovalo še brez političnih pričkanj in obmetavanj z uvoznimi carinami.) Ko so Združeni narodi leta 2015 preverili, kako gre človeštvu po gmotni plati, so našteli veliko manj revežev kot kdaj prej v človeški zgodovini. Še leta 1990 je skoraj polovica prebivalcev v državah v razvoju živela v skrajni revščini. Leta 2015 jih je v bedi živelo le še 14 odstotkov.
Te številke so optimistične, brez dvoma, in velikokrat slišane. Niso pa prepričljive. Ne zato, ker bi bile izkrivljene. Le sestavili so jih na nenavaden način.
To razkrije zelo preprosto vprašanje: Koliko denarja za preživetje sploh porabi nekdo, ki živi v skrajni revščini? Odgovor Združenih narodov je zelo preprost: Natanko toliko, kolikor bi se lahko leta 2011 v ZDA kupilo z 1,90 dolarja na dan. Preračunano po slovenski kupni moči in inflaciji bi to leta 2017 pomenilo 1,25 evra na dan oziroma 38 evrov na mesec. Kdor je reven na svetovni ravni, v vsem mesecu za svoje najosnovnejše potrebe porabi manj kot dva dvajsetaka. V Sloveniji bi seveda umrl od lakote, če ne bi prej zmrznil zaradi pretankih oblačil.
Zgodovina uči, da revolucij ni, kadar se življenjske razmere katastrofalno slabšajo. Zgodijo se, ko se razmere obrnejo navzgor.
Tako imaš lahko v Sloveniji veliko več denarja na mesec kot, denimo, v Sierri Leone (njeno mednarodno kratico, SL, smo si ob osamosvojitvi namreč izposojali, preden nam je mednarodna skupnost določila označbo SI), pa si še zmeraj reven. Statistični urad je pred kratkim objavil podatke za lani: prag revščine v Sloveniji je znašal 636 evrov na mesec. Skoraj sedemnajstkrat toliko, kot znaša svetovni prag revščine.
Takšna razmerja mnoge zavedejo k preprostemu sklepu. Pa saj smo pri nas bogati! Gre seveda za napako v razmišljanju, ki je pri politikih v EU še posebej pogosta in je najbrž eden glavnih vzrokov za zdajšnji vzpon populizma. Zadnji primerek te miselne zmote je prispeval hrvaški premier Andrej Plenković. Minuli teden je poskušal svoje sodržavljane razveseliti z opazko, da pravzaprav ne živijo tako slabo, saj da bi jim v Afriki in na Bližnjem vzhodu zavidali življenjski standard.
Takšna primerjava je nesmiselna. Če v Evropi živiš od 80 evrov na mesec, imaš dvakrat več kot najrevnejši reveži v najrevnejših državah sveta. Pa vseeno še isti mesec umreš od lakote. Resnico prej ujame drugačna primerjava, in sicer, da je 80 evrov manj kot desetina slovenske minimalne plače. Absolutno reven je tisti, ki ima premalo za preživetje. Tisti, kot pravi oxfordski ekonomist Bob Allen, ki si ne more kupiti niti 1700 kalorij hrane na dan. In ki si ne more privoščiti dovolj toplote. (Zato je prag 1,90 dolarja ustrezen samo za tropske države sveta, kjer za preživetje potrebujejo veliko manj oblačil in kurjave kot, denimo, ruski reveži pozimi.)
Ampak v naravi statistik o revščini je, da so srhljive. Srhljivo je, da lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je na svetu veliko več revežev in da jih je tudi v Sloveniji veliko več, kot ugotavljajo merila mednarodnih organizacij.
Srhljive pa so te številke tudi, če sprejmemo optimistične sklepe Združenih narodov. Zgodovina namreč uči, da se revolucije ne zgodijo takrat, ko se življenjske razmere katastrofalno slabšajo. Boj za preživetje pač porabi veliko revolucionarne energije. Revolucije se zgodijo, je ugotovil že Alexis de Tocqueville, ko se razmere obrnejo navzgor, ko se življenje izboljšuje. Takrat namreč postane jasno, da gre tudi drugače, da ni nujno, da je vse samo huje. Le da je treba zadeve pospešiti.
Ko se razmere začnejo popravljati, previdnost v politiki postane prva žrtev. Šele pokrizna gospodarska rast je prinesla vnovičen vzpon populizma v EU. Star pregovor resda pravi: Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača. Ampak tudi kulturna bližina Slovenk in Slovencev do vrednote postopnosti ima, ko pride do gospodarske politike, včasih svoje meje. V birokratskem žargonu 21. stoletja – nastopi trenutek, ko strukturnih reform ne moreš več odložiti, ko administrativni ukrepi in noveliranje obstoječih zakonov nimajo več pravih učinkov. Pomanjkljivost obstoječe gospodarske politike povzemata še dve statistiki. Lani je bil vsak peti revež zaposlen, pa vseeno ni shajal. Vsak petnajsti zaposleni v Sloveniji je bil revež.
To je nauk, ki ga mora začuda vsaka generacija politikov odkriti znova, čemur pritrjuje tudi slovenska politična zgodovina. Včasih se je namreč zanimivo vprašati, kakšne rešitve gospodarskih problemov so zagovarjale slovenske politične stranke, ki so bile poražene in ki so jih slovenski volivci (oziroma bolj prepričljivi politični tekmeci) poslali v pozabo. Denimo Slovensko krščansko-socialno delavsko stranko.
Kot pove že ime, to ni bila nobena radikalna, revolucionarna stranka. Zavzemala se je za reforme drobnih korakov. Iskala je praktične predloge, kako bi lahko oblast s čim cenejšimi ukrepi izboljšala življenje in preživetje slovenskih delavk in delavcev. In tako je oktobra 1916 ta delavska stranka na ravnateljstvo državnih železnic v Trst in železniškemu ministrstvu na Dunaj poslala spomenico s predlogi, kako bi lahko že manjši popravki železniških urnikov olajšali življenje slovenskega delavstva. Vlaki naj odpeljejo prej, ker sicer delavci pešačijo tudi po uro ali dve na delo, da pridejo točno. To pa jim vzame energijo za delo, še posebej ker nimajo denarja za bolj hranljivo hrano. Zlasti pa ne za bolj udobne in trpežne čevlje.
Danes je jasno: te zahteve so bile morda politični korak premalo. Volivci niso nikoli nagradili neambicioznosti.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Jure Stojan, partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
