V nadaljevanju preberite:

Kdor ima kaj opraviti v UKC Ljubljana, temeljni nacionalni zdravstveni instituciji, se mora, že preden vstopi v stavbo, soočiti z ogromnim problemom: območje je prometno izredno težko dostopno. Zaloška je natrpana, razpoložljivih parkirnih površin praktično ni. Stavba, namenjena zdravljenju najtežjih bolezni, je nedostopna za vse, ki se do tja ravno ne morejo pripeljati s kolesom. Podobno nedostopna je porodnišnica in prav tako druge stavbe v zdravstvenem kompleksu. Garažna hiša Šempeter (arhitektura: M. Florijančič, M. Blenkuš, 2005) je hitro zapolnjena, izredno draga in ne rešuje problema celostno. Očitna prostorsko-urbanistična, infrastrukturna in prometna zagata, ki bi z rešitvijo bistveno olajšala vsakdan ljudi, ostaja nenagovorjena. Kot da bi se vsi skupaj navadili na to stanje in ga sprejeli kot normalnost. Ta slepa pega v središču nacionalne bolnišnice ni le prometni problem – je simptom zasenčenega javnega prostora, kjer očitne problematične teme obstanejo na robu pozornosti. Kdo odloča o tem, katere teme pridejo v medijsko ospredje in katere dolgo ostajajo daleč od oči javnosti – pa čeprav se nas neposredno zadevajo? Zakaj ravno te teme?