Svečnica

Ob današnji svečnici bi zima že morala začeti izgubljati moč, kot so nam v zavest letni ciklus vsadili naši predniki, v resnici pa se sploh še prav začela ni.

Objavljeno
02. februar 2019 06.00
Posodobljeno
02. februar 2019 06.00
FOTO: Igor Modic/Delo
Na strešnih napuščih tudi danes ni tistih veličastnih skoraj do polovice oken segajočih ledenih sveč. Tudi na okenskih šipah ni bilo zjutraj, ko smo se zbudili, ledenih rož. Pravzaprav ni več ničesar, kar bi bilo res zimskega; to sicer še vedno (lahko) pričakujemo, a nam takrat ne bo več pomenilo toliko, kot bi nam ob pravem času. Ob današnji svečnici bi zima že morala začeti izgubljati moč, kot so nam v zavest letni ciklus vsadili naši predniki, v resnici pa se sploh še prav začela ni.

Da jim je takšen čas precej ljubši od prave škripajoče zmrzali in po skorjastem snegu uhojenih poti, mi navdušeno zatrjujejo mnogi; potem pa vsak doda še neki svoj osebni razlog. Ta bo prihranil pri kurjavi, oni pri debelih oblačilih, tretji sovraži mokroto v obuvalu, četrti pa ne bi rad prijel lopate za sneg ... Štirideset dni od zimskega sončnega obrata je bilo dovolj časa, da bi se zima znesla (tudi) nad nami, kot se šika.

Že zdaj se bojim, kako mi bodo ti isti – zdaj zadovoljni – nergali, ko jim bodo v ranih pomladnih jutrih povešeni in rjavkasti cvetovi breskev in češenj dokazovali, da je zima preveč zamudila svoj pravi čas. Ko bodo vili roke nad mladjem v vinskih goricah, če se bo krpasto povesilo po premrzli noči; ko bodo na poledenelih ovinkih mendrali že cvetoče trobentice na nasprotnih robovih obcestnih jarkov in preklinjali zimo za neljube vsemogoče druge stvari.

Hotel sem si nadeti kurentove zvonce, da bi z drugimi kurenti danes ponoči v Budini pri Ptuju ob tistem mogočnem ognju in silnem ropotu skočil v jutrišnji prvi dan pustnega časa, a si jih ne bom. Niti ene poštene ledene sveče še nisem videl, niti enkrat samkrat se mi še ni pošteno zanohtalo, prav težke lopate snega še nisem vrgel s poti, zato nimam kaj rogoviliti in strašiti zime.

Ne morem je pregnati, ker je sama nekje hinavsko skrita iz mene pregnala vse naravne občutke njenega letnega časa.

Na današnjo svečnico ji bom le prižgal svečo v spomin na čase, ko je bila pravočasna, v prste zajedljiva, v lica grizljajoča, s snegom darežljiva ...