Svet, kjer štejejo besede

Kako rešiti paradoks besede, ki je hkrati tako zelo plehka in prazna, a ima tudi moč, da kroji svet?

Objavljeno
04. maj 2018 06.00
Posodobljeno
04. maj 2018 10.15
FOTO: Jure Eržen
Saj poznate tisto: Bilo je na televiziji, brali smo v časopisu, povedali so po radiu, vsi so objavljali na spletu, torej je res.

Zdi se, kakor da vse bolj zaupamo besedam in podobam, tistim napisanim in tistim prikazanim v medijih. In to kljub temu da se iz dneva v dan pojavlja vse več afer, povezanih z zlorabo podatkov, navajanjem polresnic, neresnic in laži, prirejanjem številk, in drugih manipulacij, ki jim danes pravimo lažnive novice in ki vse bolj pretresajo svetovno javnost in majejo ugled velikih korporacij, politike in družbe nasploh. Kljub visoki stopnji ozaveščenosti javnosti, kljub široko dostopnim informacijam o teh pojavih in veliki kritičnosti se je težko znebiti občutka, da je še vedno enostavneje slepo slediti besedam, olepšanim podobam in pravljičnim zgodbam.

Besede in podobe, polne obetov, lažnih upanj in zavajanj nas vabijo k nakupom stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Vse manj so reklame in oglasi tisti, ki krojijo naše navade, pomembnejši so trendi na družabnih in družbenih omrežjih, ki nam povedo, kaj je nujno za to, da ostanemo »in«. Nihče se ne upa upreti lažnemu blesku sladkih besed, ki nam govorijo, kaj moramo jesti, kaj moramo obleči, kakšnega videza moramo biti, koliko kilogramov je nujno izgubiti pred poletno sezono, kaj moramo misliti, kako vzgajati otroke, kako reševati konflikte, kdo naj sploh bomo, da bomo ustrezali podobi, ki jo ustvarja potrošniška družba. In začnemo že zelo zgodaj, pri najmlajših.

»Kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo, zato da naredimo vtis na ljudi, ki jih ne maramo,« je zelo dobra misel iz filma Klub golih pesti režiserja Davida Fincherja, ki dobro ponazori naše stanje zavesti.
Z besedami se prepričujemo v medosebnih odnosih, prepričujemo drug drugega, partnerje, starši otroke in otroci starše, z mnogimi besedami opisujemo in razlagamo svoja razmerja.

Z besedami se prepričujemo v medosebnih odnosih, prepričujemo drug drugega, partnerje, starši otroke in otroci starše, z mnogimi besedami opisujemo in razlagamo svoja razmerja. Pišemo v svetovalnice, bloge, objavljamo na družabnih omrežjih vse tisto, kar bi moralo ostati v družini, puščamo neznance v svoje spalnice, še več, v otroške sobe, in že zdaj ustvarjamo možnost za neznosno zadrego, v kateri se bodo znašli naši današnji malčki, ko bodo morali kot odrasli živeti z bremenom neprimernih objav iz njihovih otroških let, razstavljenih vsem na očeh, za vedno. Pravica do pozabe pač ni vsemogočna, in če jo pogledamo v kontekstu trgovine s podatki, je bolj ali manj le še ena pravica na papirju. Pravica otroka, da svoje starše toži na sodišču zaradi neprimernih objav, se morda zdi ta trenutek nekoliko pretirana, vendar nihče ne ve natančno, kakšne posledice lahko prinese v prihodnosti. Družba postaja do določenih vprašanj vse bolj občutljiva in vprašanje je, kako bo v prihodnosti gledala na danes na videz povsem nedolžne objave vznesenih staršev.

Volitve se odločajo na podlagi besed, ki jih bolj ali manj spretno uporabljajo udeleženci v predvolilnih bojih. Mediji jih predstavijo v žanru resničnostnega šova, da k spremljanju pritegnejo čim večjo množico ljudi, katerih edini kriterij za odločanje postanejo besede, polne obljub, gromke in močne, nabite s čustvi in pretiravanjem, ki se dotikajo najglobljih človekovih strahov. Kaj se zgodi dan za tem, je nepomembno. Če pri tem vzamemo v zakup še možnosti zlorab osebnih podatkov, o katerih se je nekaj časa le šušljalo in se ljudi, ki so opozarjali nanje, označevalo za preveč zaskrbljene in nagnjene k pretiravanju, pa so se v zadnjem času žal izkazale za resnične, potem tisto o dotikanju človeških čustev in strahov velja še toliko bolj.

Kako rešiti ta paradoks besede, ki je hkrati tako zelo plehka in prazna, a ima tudi moč, da kroji svet? Zakaj lažje verjamemo vsemu, kar je napisano, natisnjeno v časopisu, povedano na televiziji, objavljeno na spletu? Zakaj manj verjamemo tistemu, kar vidimo in čutimo, zakaj raje sledimo besedam kot dejanjem?

Zgodilo se mi je na pomembnih pogajanjih, ki so potekala v angleščini. Med pogovorom sem s sodelavcem izmenjala nekaj stavkov v slovenščini. Partner na drugi strani naju je opazoval in potem vprašal, kaj je narobe. Začudeno sem ga pogledala in zagotavljala, da ni nič narobe. Odgovor, ki sem ga dobila z druge strani, je bil: »Nisem razumel besed, sem pa razumel iz govorice telesa, da nekaj ni v redu.«

Tudi majhni otroci še ne razumejo besed, jezika odraslih. V odnosu z njimi dojamemo, da jih je zaman prepričevati z besedami, če vsa naša dejanja govorijo o nasprotnem. Potem pa se pri otroku, nekje med vrtcem in šolo, zgodi preskok. Čez noč niso več pomembna dejanja, le še besede. Postanemo ujetniki besed, vse, kar je pomembno, je napisano, objavljeno, drugo ne obstaja. O čemer se ne piše, tistega ni. Kar ni objavljeno, ne obstaja. Kot bi se bali, da ne bomo obstajali, če o nas ne bo besed.

V spomin se mi je močno vtisnila pravljica o kitajskem cesarju, ki je od svojega kuharja želel, da mu pripravi najboljšo in najslabšo jed. V obeh primerih je kuhar pripravil goveji jezik. Začudenemu cesarju je pojasnil, da je jezik naše najmočnejše orodje in orožje, z njim lahko naredimo veliko dobrega pa tudi veliko slabega. Zato je jezik lahko najboljši, lahko pa je najslabši.

Naj se vrnem na začetek. Ljudje še nikoli nismo zaupali besedam bolj kot zdaj. Tistim napisanim in tistim govorjenim v medijih. Besede so nevtralne, nobena ni boljša ali slabša, kako jih uporabimo, pa je seveda drugo vprašanje. Jih znamo pisati in brati odgovorno? Znamo presoditi? Znamo videti, kaj ljudje počnejo, in ne le, kaj govorijo? Ko bo oboje vsaj približno isto, bomo lažje zaupali tistemu, kar bomo prebrali. Človek velja toliko, kot velja njegova beseda, je zapisal pisatelj Markus Zusak v romanu Kradljivka knjig. In medij toliko, kolikor veljajo njegove besede.