Sveto in posvetno: Ko papež postane filmska zvezda

Skoraj svetnik je že Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek. Katoliško ljudstvo ga je prav gotovo že zdavnaj izbralo, o tem zgovorno pričajo srečanja na Trgu svetega Petra, ki najbrž še nikoli v zgodovini ni bil tako poln, kakor je zdaj. Naslednji izmed papežev bo moral modro slediti pobožnim željam pobožnih vernikov. O Janezu Pavlu II. so verniki zahteve postavljali, ko je preminil in je veter obračal strani svetega pisma na njegovi krsti pred baziliko, o Frančišku glasne zahteve sploh niso potrebne, samo romarje na trgu poglejte, pa vam bo vse jasno. Tako približno zadnje čase razmišljajo tudi že avtorji filmskih scenarijev, režiserji, producenti. Tudi igralci so prepričani, da jim vloga papeža lahko prinese večno slavo, pa čeprav je toliko bolj zahtevna, ker je papež živ, vsak dan navzoč v vsaki dnevni sobi severne poloble, celo v revnih kočah južnega dela sveta.

Argentinci so se skoraj kot odrešeniki predstavili svetu že v filmih, ki so poveličevali njihovega malo drugače predstavljenega svetnika Che Guevaro, simbola vsaj dela latinskoameriške levice, ikono vsaj kavarniškega dela starejše generacije svetovne levice, trgovsko uspešnico ameriškega kapitala, ki je Cheju pomagal na svetovni prestol simbolov in ikon. Film Motoristov dnevnik je kljub pomislekom resnih analitikov o vlogi argentinskega revolucionarja in posledicah njegovih dejanj na Kubi ter v Afriki in naposled v Boliviji poskrbel za nesmrtno podobo idealista in revolucionarja, ki si zamišlja nov svet in ga hoče tudi graditi.

Z vseh strani se zdaj scenaristi lotevajo podobe papeža Frančiška. Eni bi ga radi prikazali kot duhovnika, potem nadškofa in kardinala, ki vzpostavlja pravičnejši svet v svoji škofiji v enem izmed največjih, tudi najbolj kontroverznih mest na svetu, Buenos Airesu. Drugim je model za prikaz konklava, spletk, ki se naposled vendarle končajo srečno, z izvolitvijo najsvetlejše med papeškimi figurami zadnjih desetletij. Tretji ga slikajo v sedanji vlogi, prav v tej, ki še traja in se vsak dan dopolnjuje.

Če je koga motilo, ker sem najprej omenil Bergogliovega rojaka Ernesta Che Guevaro, naj razume, da nisem zgolj primerjal obeh argentinskih junakov prejšnjega in tega stoletja, ampak me je k omembi in delnemu primerjanju vodilo tudi dejstvo, da so za glavno vlogo Jorgeja Maria Bergoglia v Argentini izbrali igralca Rodriga de la Serno, prav tistega, ki je upodobil Chejevega sopotnika Alberta Granado v Motoristu. Uspeh je zagotovljen, so prepričani producenti.

Enega izmed scenarijev za filme, ki jih po svetu pripravljajo o podobi dobrega in revolucionarnega papeža Frančiška, je napisala tudi argentinska dopisnica iz Rima Elisabetta Picquet, med vatikanisti verjetno tista osebnost, ki sedanjega papeža najbolje pozna. Tudi precej blizu mu je, sicer papež ne bi prav njej dajal najbolj odmevnih in odkritih intervjujev. Zadnjega prav te dni, ko se je po svetu že začela propagandna akcija za film, ki nastaja po njenem scenariju. Tudi v njenem filmu, ki ga režira Beda Docampo Feijoo, bo nastopil eden izmed velikih argentinskih igralcev, Dario Grandinetti, kot Bergoglio tudi on italijanskih korenin.

Film bodo snemali v Buenos Airesu, Madridu in Rimu, njegova posebnost bo intriga o domnevno zapletenem in skrivnostnem izbiranju papeža na zadnjem konklavu. Tudi domnevne nepravilnosti naj bi omenjali, ki jih zadnje čase prodajajo medijem nekateri prelati, ki jim ni po volji, da je na čelo Cerkve stopil prav Jorge Mario Bergoglio, ki mu Elisabetta Picquet pravi revolucionar.

Še en film o Frančišku pripravlja italijanski režiser Daniele Luchetti, njegov namen je prikazati sedanjega papeža kot odkritega, iskrenega človeka, ki se trudi približati navadnim ljudem, preprostim vernikom, in ne ravno visokim prelatom. Tudi Luchetti je vzel scenarij iz Argentine, napisala ga je novinarka Evangelina Himitian, ki tudi pozna sedanjega papeža še iz časov, ko ni bil ne nadškof ne kardinal. Na seznamu igralcev, ki bodo svetu predstavili papeža Frančiška, je tudi Španec Antonio Banderas.

Doslej se je dogajalo, da so filme in televizijske nadaljevanke o papežih snemali italijanski producenti precej po njihovi smrti, ponavadi take, ki jih je spodbudil uradni Vatikan, ko se je pripravljal na razglasitev svetništva, redkeje take, ki jim je Vatikan nasprotoval.

Sedanji papež, ki bolj kot kdo izmed predhodnikov skrbi za pred svetom že kar malo popackano in zveriženo podobo cerkvene ustanove, medtem skrbi za duhovne in tudi za kar se da posvetne stvari za obzidjem, ki ga hodijo gledat romarji. Njegovo restavriranje podob in podobic je uspešno, učinkovito, pa naj bo to njegovim podanikom v apostolskih palačah pogodu ali pa ne. Zadnje dni je dosegel, da so objavili odkritje tajnih računov v zakladnici papeške banke, več sto milijonov evrov je bilo tam, pa zanje menda niti papeži niso vedeli. Da so jih odkrili, pravzaprav ni nič posebnega, to se je dogajalo že prej. Dogodek, vreden posebne omembe, je, da so odkritje skrbno skritih sto in sto milijonov evrov objavili. Tudi to so objavili, da je Vatikan po papeževem nalogu začel kazensko preiskavo proti nekdanjim visokim funkcionarjem papeške banke. Postopek poteka proti trem svojčas nedotakljivim možem. Prvi je Angelo Caloia, ki je bil predsednik Inštituta za božja dela, tako uradno pravijo skrivnostni božji ali papeški banki, drugi je bil generalni direktor banke Lelio Scaletti, tretji pa njun odvetnik Gabriele Liuzzo, ki je poskrbel, da sta hudodelca lahko prikrivala poneverbe.

Filmi o papežu Frančišku so že zdaj v središču pozornosti, kaj šele bo, ko bodo snemali tudi zgodbe o papeški banki in njenih skrivnostih!