Romanski razgledi: Svobodomiselni svet

Kar naprej tečemo v krogih, vmes pa se zlagoma premaknemo za demokratični korak ali dva naprej in potem včasih zdrsnemo nazaj. Od nekdaj je tako, svobodna misel je sprta z religioznimi, ideološkimi, političnimi in drugimi postulati (starega), je davno tega pojasnil Victor Hugo, prepričan, da je vsak sam gospodar svoje usode in da vsak šum, ki ga poslušamo dalj časa, postane glas.

Tudi Katalonci v Španiji tečejo kroge, že tri stoletja, odkar je septembra 1714 Barcelona padla v roke španskim zavojevalcem. Prav tako v Kataloniji, kjer jih preteklost kar naprej preganja, redno šumi, vsake toliko pa se ti šumi povežejo v glas, ki kliče k neodvisnosti in za katerega Španija ni njegova religija. Zdaj je videti politično tako močan, da se utegne pokazati za zgodovinskega, kajti Katalonci morda še nikoli niso bili tako blizu neodvisnosti – ali mogoče tako daleč od nje. Prvega oktobra naj bi na referendumu glasovali o tem, ali naj postanejo neodvisna država v obliki republike.

Dotlej je v odnosu med Barcelono in Madridom pričakovati še marsikaj, tako kot se je že mnogokaj zgodilo doslej. Sinoči so v Tarragoni uradno zagnali predvolilno kampanjo za glasovanje, čeprav ga konservativna španska oblast, že leta gluha za vse katalonske pobude o demokratičnem dialogu, v imenu ustave, ki jo od »tranzitnega« leta 1978 bere kot sveto pismo reda in miru, označuje za nezakonitega, torej prepovedanega, in ga je odločena fizično preprečiti, mnoge (politike, župane, javne uslužbence), ki bodo sodelovali pri njegovi organizaciji, pa kazensko preganjati. A najbolj zagrizeni zagovorniki odcepitve se ne bojijo nepokorno upirati, jutri naj bi se na ulicah Barcelone postavili proti potezam Madrida župani, pridružil se jim bo še predsednik Carles Puigdemont – čeprav grožnje niso obrobne, pretijo jim aretacije, in tvegajo, seveda, morebiten padec referenduma ... če ta sploh bo.

Independentisti imajo še dva tedna, da pritegnejo na svojo stran tiste Katalonce, ki morda oklevajo med tem, ali naj ostane, kot je, ali se je treba v prihodnosti dokončno odlepiti od preteklosti. Ankete vnaprej ne kažejo zmage politični samosvojosti in svobodomiselnosti, zagotovilo ni niti zbor kakega milijona Kataloncev v Barceloni ob nacionalnem prazniku 11. septembra, je pa morda znamenje; čeprav je v teh napetih trenutkih, ko se utegne še zaostriti – neredki se bojijo razglasitve izrednih razmer –, v zraku veliko zlih čustev, groženj, manipulacij s številkami, sprevračanja in propagande.

Katalonske independentiste je narobe kar poenostavljeno označevati za »nacionaliste«, kakor v nazadnjaškem pomenu izraz razumemo pri nas, katalonska družba je preveč kompleksna, da bi ji pripisovali zagamano ozkost. Le prastari šumi so se demokratično in miroljubno povezali v odločen glas, ki sploh ne bi smel biti moteč, če bi v Madridu hoteli vsaj malo svobodno misliti o dialogu o morebitni novi svobodi ... Ta bi za nekatere Katalonce, nasprotnike odcepitve, pomenila novo dogmo: rezultat morebitnega referenduma ni gotov.