Ta čudoviti notranji mir

Pustimo ljudem, da pišejo o svojih travmah, saj gredo nagrade že vse življenje mimo njih k – drugim romanom … Ki niso narodovih vrednot pogreb.

Objavljeno
11. december 2018 18.44
Posodobljeno
11. december 2018 20.01
Merry Christmas and happy holidays! Santa Claus flying in his sleigh on background moon sky. Christmas story concept. Foto Choreograph Getty Images/istockphoto
December je čudoviti čas. Se popravljam: lahko je čudovit. Ali ste vedeli, da ime kraja Trbovlje morda ne izhaja iz glagola trebiti, temveč iz staroslovenskega tr˘eba, kar je toliko kot daritev? Trbovlje kot kraj darovanja? Nekakšen v skrivnostne tančice oviti Locus sacrificii. Sacrifice scene. Kraj žrtvovanja.

Na stotine uspešnih ljudi je poneslo v svet ime Trbovelj. Nekaj nesrečnežev pa je v našem Locii ostalo. Se zanj kakor žrtvuje. Nekaj ubogih duš se ko vampirji nenehno vrača v ta kraj. Ker edino tu lahko večkrat vstanejo od mrtvih. Edino tu lahko, ko že vsi pozabijo nanje in na vseh vrst umazanije, ki so jih v življenju zagrešili, najdejo svoje nove vernike. Edino domorodcem se lahko vsilijo kot nekakšni novi opinion makerji – mnenjski vodje. To je kot z leljaki. Volijo jih ljudje, ki prisegajo na iste vrednote. Miha Mazzini jih uvršča v kategorijo pogreba slovenske poštenosti, saj jih odlikujejo »vrline« kot: obsojen na 14 mesecev zapora zaradi tatvine kasetofona, zloraba podatkov, ponarejanje podpisov, najem kreditov na tuje ime, kraja denarja..

Kdo so torej najnovejši poskusni trbovski mnenjski fantomi in njih podporniki? V podkumski Locus sacrifiii se vračajo ljudje, ki so nekoč z vodo cepili krave po vaseh. Te cepljenja seveda niso preživele. Najnovejši trbovski opinion makerji, ki novo mnenje gradijo na starih zamerah, so nekoč za seboj puščali take in drugačne kadavre. V hlevih je za njimi ostajala crkovina, v podjetjih razsulo, v družbi slab okus. Lahko bi postali nekdo, a so se jim ideje sfižile ena za drugo. Kajti pri svojem delu so bili tako nerodni, da jih je največji slovenski časopis vselej razkrinkal. Ne enkrat. Kar nekajkrat. Zato so se najbrž spraševali, kaj naj sami s sabo. Ne enkrat. Večkrat. Vseeno je pohvale vredno, da je narod tem samooklicanim opinion makerjem odpustil nočne obiske osrednje blagovne hiše, pa propadle TV-centre pa tudi od nacionalke izposojena osrednja TV poročila. Ker ni lepo vzeti, kar ni tvoje, se je o tem razpisal osrednji slovenski časopis in poročila je bilo treba opustiti. A kot rečeno, december je čudoviti čas odpuščanja. Odpustimo jim torej njihove grehe in pustimo, da pišejo o svojih travmah, saj gredo nagrade že vse življenje mimo njih k – drugim zasavskim romanom … Ki niso narodovih vrednot pogreb.

Med somišljeniki opinion makerjev so tudi osebki, ki menjajo politične opcije kot spodnje perilo – no, v bistvu večkrat – in nikoli ne odpustijo, da jim je kdo za novo leto nekoč zaželel bolj pokončno hrbtenico. Naj jim bo srečno pri »naravnavanju«. Očitno bo še trajalo.

Tudi klene Trbovke imamo! Fine gospe, ki so si skupaj z možmi omislile firme in poskušale – seveda ne zastonj - samemu presvetlemu županu svetovati, kako narediti razvojno agencijo. Ee, stare, ne gre. V času, ko so v državi rastle regionalne agencije, bi one imele svoje male razvojne vrtičke. O njih je zato pisal osrednji časopis. One pa so rekle piši, propadlo, in šle v bledi, pardon, beli svet, od koder kdaj pa kdaj pošljejo kakšen pozdrav. Naj jim zdravje še dolgo služi.

Takšno je naše mesto v ta decembrski čas. Ali ga bomo naredili čudovitega, je odvisno od vsakega posebej: lahko se odenemo v notranji mir, kujemo novo prihodnost ter pomahamo v slovo pogrebcem trbovske etike, lahko pa kdo dela tudi bilance, besno vleče črte pod pretekla leta, obračunava, poračunava, premetava vse ničle in minuse svojega življenja in nori v spoznanju, da je domače ali celo občinsko ognjišče sfižil v lasten mali sanatorij, v katerem dan na dan neumorno išče zdravilo za svet. Ker ne vidi, da je bolna duša … Mi smo izbrali prvo: čudoviti notranji mir.