Tlačani in knezi: Brezimni in brezplodni

Če imamo prav ali ne, tlačani ne bomo ničesar dosegli, dokler se bomo anonimno skrivali za svojimi civilnimi družbami in pobudami, za peticijami o vsem in ničemer in za zahtevami po naknadnem zakonodajnem referendumu o včerajšnjem zajtrku kakšnega kneza. Na tem mestu smo že pred časom problematizirali netransparentnost delovanja in neprevzemanje odgovornosti izvoljenih funkcionarjev in dosmrtnih uslužbencev v javni upravi, kadar jih o čem konkretnem pobaramo in prosimo za podatke, pa nam ne odgovorijo z imenom, priimkom in službeno funkcijo, temveč se podpišejo z nazivom kakšnega občinskega oddelka za iskanje rudnih bogastev v zastrupljeni zemlji ali s službo komuniciranje z javnostjo. Kakšno komuniciranje z javnostjo pa je to? Kje državne in občinske nameščence učijo, da se skrivajo za organom? Naj gredo iz svojega javnega organa še v kakšen drug organ ... Tudi nas je tam že nekaj.

Ampak knežje anonimnosti, brezimnosti, če lepše povemo, smo se nalezli tudi tlačani. Brezimne uradne prakse se resda ne poslužujejo povsod v javni upravi, ponekod se znajo tudi podpisati, nam urediti pogovor s konkretno odgovorno in pristojno osebo ... In tudi nekatere tlačanske civilne pobude se znajo primerno obnašati, torej komunicirati z javnostjo, kakor bi temu rekli v marketingu. Lep primer, čeprav je zato že dolgo trn v knežji peti, je Boris Šuštar iz Civilnih iniciativ Celja. Prav zato, ker vsi vemo, kdo je in koga zastopa, je ta civilna iniciativa že veliko dosegla. Z njo se pogovarjajo v evropski komisiji, zaradi nje je morala knežja občina sanirati svoje gradbišče v Stari Cinkarni in mora zdaj država sanirati še črno odlagališče v Bukovžlaku. Malce nerodno, a bolj zaradi njihovega zelenega entuziazma kakor iz kakšne preračunljivosti se javno pojavlja tudi četverica iz pobude za Drevesni park v celjskem Medlogu ... Ti iniciativi pa sta že tudi skoraj vse ...

Že za Civilno iniciativo Braslovče, ki ducat let nasprotuje hitri cesti čez braslovška polja, je težko ugotoviti, za koga gre. Včasih jih na kakšnem protestu opazimo in prepoznamo, a ko jih skušamo poiskati, jih ne najdemo. V najboljšem primeru dobimo pošto, podpisano s CIB. A oni že vedo. V medijih se ne želijo izpostavljati, tudi slikali se ne bi ...

Podobna je reč s svežo Civilno iniciativo Velenje, ki nasprotuje azilnemu domu v Velenju. Le stežka smo razvozlali, da za njo stojijo funkcionarji velenjske SDS in SLS. Zdaj so celo od notranje ministrice zahtevali vpogled v pogodbo o najemu Vegradovega samskega doma kar s podpisom CIV. Le kako naj jih državni uradniki vzamejo v uradni postopek, če pa se niti podpisati nočejo?

Dokler se bomo tlačani skrivali za anonimnostjo svojih civilnih pobud, s katerimi želimo dokazati svoj prav, doseči popravo kakšne krivice, preprečiti sprejetje škodljive odločitve ali vsiliti dobro rešitev, dokler se bomo na spletnih forumih podpisovali s psevdonimi, dotlej ne bomo veliko dosegli. Uveljavitev interesa ali zgolj izraz mnenja zahtevata našo osebno izpostavljenost. Tole podpišem.