Tlačani in knezi: Otroci na plastiki

Nič zadnje čase bolj ne razvnema tlačanskih staršev kakor zamenjava strupene zemlje na igrišču vrtca na Hudinji in odstranitev plastične trave pred celjsko knjižnico. Poskusimo povleči nekaj vzporednic.

Za Hudinjo se ve. Na igrišču je bilo v zemlji preveč težkih kovin in knežji župan je po več kakor pol leta opozarjanja privolil v to, da jo da zamenjati. Prejšnji mesec so jo in na knežji občini in na ljubljanski biotehniški fakulteti trdijo, da ni nič hudega, če je v njenem vzorcu arzena še vedno malo nad mejno vrednostjo. No, otroci se tam še ne igrajo.

Od nedavnega pa se otroci ne igrajo niti na s plastično travo prekriti strehi nad otroškim oddelkom Osrednje knjižnice Celje in pred njenim kafičem Miško Knjižko. Dve leti ali koliko je že, kar je z zelenice nad otroškim oddelkom knjižnice začelo vanj zamakati. Knjižnica je dala to malo pokrpati, travo prekrila z zeleno plastiko, nanjo pa postavila ogromno otroško igralo ... Takšno, da s svojim videzem kozolca ne sodi ne h knežji spodnji grofiji ne k moderni knjižnici.

To je v nasprotju s projektom knjižnice, še manj se sklada z njeno nagrajeno arhitekturo. Arhitekti večjega cirkusa za varstvo svojih pravic niso zagnali, so pa direktorico knjižnice ujezili varuhi kulturne dediščine. Ne zaradi lesenega kozolca, na katerem so se otroci igrali, temveč zaradi plastike pod njim. Zahtevali so odstranitev plastične zelene preproge in sejanje trave.

Kakor nič drugega niti naše bivalno okolje ni stvar večinske ljudske volje in ni prilagoditev povprečnemu okusu. S tem se morajo ukvarjati najprej sociologi, nazadnje pa urbanisti, arhitekti in krajinski arhitekti. Če bi ne bilo tako, bi še danes vsi živeli v hišicah z okni v obliki srčkov in bi imeli v njih slabe kopije bidermajer pohištva, kakršno krasi večino odvetniških pisarn v Celju.

No, arhitekti so predvideli, da naj bo pred kavarno Miško Knjižko zelenica s svetlobnim jaškom za otroško knjižnico pod njo in nič drugega. Saj, če bi tlačanske mamice in babice rade otrokom naredile veselje, jih lahko odvedejo na igrala sto metrov prek Savinje in splavarskega mostu v mestni park ali navzdol ob obrežju na ograjeno otroško igrišče.

Ampak ne. Kozolec za otroke in zeleno plastiko pod njim hočejo nazaj. Mamice pravijo, da ni nič lepšega od srečnih otroških očk pred kafičem. Za plastiko in leseni otroški kozolec se borijo, da imajo pred otroki mir in da lahko na terasi pred kavarno klepetajo, kafetkajo in kadijo.

Le kaj bi ljubeče tlačanske mame porekle, če bi prvi celjski knez zaradi zastrupljene zemlje najprej na Hudinji, potem pa pri vseh celjskih vrtcih dal položiti plastično travo. Srečne očke vsepovsod?