Trendi: Cameronov paradoks

Je treba reševati Davida Camerona, ki je med leti 2007 in 2013 dobil iz evropskih strukturnih fondov 4.498.917,72 evrov v korist treh milijonov britanskih državljanov? Je treba reševati ministrskega predsednika, ki nenehno ponavlja, da je 2017. potreben referendum, na katerem bi Britanci odločali o obstanku oziroma odhodu iz Evropske unije? Je treba reševati članico, ki hoče biti zunaj in hkrati znotraj EU? Brexit je videti bliže, kot je bil. Stališče vlade v Londonu o kvotah za migrante iz Unije in zavrnitev doplačil v evropski proračun puščajo premieru malo manevrskega prostora. Ujel se je v past, iz katere ni videti izhoda.

Odhod Velike Britanije je vse bolj mogoč, zdaj si prihodnost Evropske unije brez nje predstavlja celo nemška kanclerka. Omejevanje priseljevanja, ki je v nasprotju s kardinalnim evropskim načelom enotnega trga, ni stvar pogajanj; je tanka rdeča črta, ki je ni mogoče prestopiti, sta povedala Angela Merkel in novi predsednik komisije Jean-Claude Juncker. Mimogrede, za to bi bila potrebna sprememba pogodbe in soglasje vseh članic. Razen tega Otok ostro nasprotuje zahtevi Bruslja, da mora v evropski proračun doplačati 2,1 milijarde evrov. Kanclerka je ves čas veljala za tisto, ki jo morebitni odhod Britanije najbolj vznemirja, pogosto je dajala vtis, da ji je bližji Cameron kot Hollande. In vendar je postavila mejo.

Predsednik vlade, ki je že pred časom napovedal spremembo pogojev članstva Britanije v Uniji, je na vrhuncu nemoči. Misli samo še na svoj položaj, država je postala ujetnica njegove ambicije, pozabil je na težo dolgoročnih posledic. Pred spomladanskimi volitvami prihodnje leto mu diha za ovratnik evroskeptični, evrofobični Nigel Farage, ugajati hoče desnim strujam v lastni konservativni stranki, da ne bi prebegnile v protipriseljenski Ukip. Vse večji pritisk narekuje trdo govorico in ostro politiko. Cameron se nadeja nadaljnjih koncesij v Evropi in dobičkov doma. Poraba davkoplačevalskega denarja, recimo za ostrejši nadzor meja, je vedno priljubljen argument v razpravah v Westminstru. Kriči venomere glasneje, preglasiti hoče Faragea. Toda igra je tvegana, preizkušanje vzdržljivosti evropskih partnerjev je doseglo rob.

Vredno se je vprašati, čemu sta priseljevanje in evropska politika postali glavna in najobčutljivejša britanska politična tema. Nobenih racionalnih razlogov ni za to: tujci ne odvzemajo delovnih mest Britancem, javni servisi ne ječijo pod bremenom priseljevanja. Priseljenci so, kakor vedno, dežurni krivci in grešni kozli, ki odvračajo pozornost od težkih gospodarskih in socialnih problemov v državi.

Britanija je že dlje na periferiji. Oziroma kot pravi pravnik Matej Accetto: Vprašanje je, do katere točke bodo zadržki Velike Britanije še vedno problem Evropske unije in na kateri točki bodo postali predvsem problem Britanije. Premier Cameron je ves čas nakazoval, da si želi obstanka v EU. Vprašljivo je, ali predpostavka še drži. Znašel se je v skorajda nerešljivem paradoksu. Težko bo počel oboje: radikaliziral zahteve do EU in podpiral članstvo v Uniji.