Trendi: Mesta, ne države

Mesta imajo več, kot imajo države − ne bremenijo jih vprašanja meja, suverenosti. So bolj odprta, bolj tolerantna.

Objavljeno
10. maj 2016 17.06
BRITAIN-POLITICS/MAYOR
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Izvolitev Sadiqa Khana za londonskega župana je politični dogodek, vreden mednarodne pozornosti. Samo nekaj tednov po terorističnem napadu v Bruslju je London dobil prvega muslimanskega župana. To je izstopajoče dejstvo, in vendar popolnoma nepomembno v kontekstu najbolj globalnega evropskega mesta, v katerem različne skupnosti bivajo druga ob drugi: London je opazno manj rasno razdeljen kot Pariz ali New York, zmaga je odsev njegovega kozmopolitstva. Ponazarja spreminjajoči se obraz milijonske metropole, v kateri so beli Britanci manjšina. Več kot tretjina Londončanov se je rodila drugje, vsak osmi je musliman. Khanova zmaga je znanilka večplastnih, globalnih identitet našega časa.

Čeprav njegovo muslimanstvo nima zveze s tem, kako bo vodil London, je relevantno. Pomenljivo je, da volilne kampanje, ne glede na to, kako umazana je bila, ni pokvaril kontekst grožnje islamskega terorizma in niti histerične razprave o brexitu. V zastrupljenem evropskem ozračju, ki ga obseda identitetna kriza, so volivci izrekli močno multikulturno sporočilo.

Za vse zagovornike različnosti lepa novica v slabih časih. Toda tudi izbira, ki ima bistveno več kot lokalni značaj. London z 8,6 milijona prebivalci, leta 2030 naj bi jih imel deset, ima proračun v višini 17 milijard funtov, če bo vlada uveljavila obljubo devolucije, bo imel še večjo moč. Med vsemi evropskimi politiki ima londonski župan z izjemo francoskega predsednika največji neposreden mandat. London je že dolgo mesto, ki je veliko uspešnejše od britanske države. Prihodnost je v mestih, so uspešnejša od katerekoli politične tvorbe. Ni presenetljivo, saj so starejša od nacionalnih držav, bolj multikulturna, odprta, tolerantna; kot laboratorij, lotevajo se problemov, ki se jih države ne.

V globaliziranem svetu se ekonomija, migranti, teroristi, okoljski problemi ne ozirajo na meje. Države so postale disfunkcionalne, gledamo vzpon mest, pravi sociolog in politični teoretik Benjamin R. Barber. Ob številnih žgočih vprašanjih naše dobe – od podnebja, revščine do trgovine z drogami, orožjem, ljudmi – so države ohromljene, problemi zanje preveliki. Nacionalna država, svojčas najboljše upanje demokracije, je obsoletna, piše Barber. Srečala sva se tik po 11. septembru, odzvanjala je njegova uspešnica Jihad vs. McWorld – globalna soodvisnost, o kateri je bil pisal, se je kazala v najmračnejšem pomenu. Poldrugo desetletje zatem se posveča mestom (If Mayors Ruled the World), nadaljuje tezo, da je nacionalna suverenost hendikep. Brezmejne soodvisnosti 21. stoletja ni več mogoče stlačiti v nacionalne okvire in zamejene kalupe suverenosti. Mesta premorejo več, ne bremenijo jih vprašanja meja, ne glede na politično prepričanje pragmatično rešujejo probleme.

Kontrast med nacionalnimi vladami in mestnimi upravami je očiten. Ene so nemočne, druge znajo biti učinkovite. Svet se hitro urbanizira, več kot polovica globalnega prebivalstva živi v mestih, mesta so vir bogastva. Če je dolgo veljala mantra, da velika mesta izžemajo poštene, delovne ljudi, drži ravno nasprotno: mesta podpirajo ruralna gospodarstva. Javnost županom verjame bolj kot politikom, imajo dvakrat večjo podporo kot nacionalne vlade, ne hromijo jih ideološki spori. Premik moči in politične realnosti od držav k mestom se je že zgodil.