Trendi: Poročilo iz Ljubljane

Občasno tuji mediji vzamejo pod drobnogled posamične zunanje politike. Zanimajo jih mednarodne ambicije držav članic EU, koliko katera prispeva k zunanji politiki osemindvajseterice in sploh kakšni so njihovi strateški razmisleki. Vprašanje kdaj pa kdaj naslovijo tudi na Slovenijo. Sprašujejo konkretno: ima država na zunanjepolitičnem področju visoka stremljenja, ali pa jih, na primer, sploh nima. Vedno sem v mučni zadregi.

Kako razložiti zunanjemu opazovalcu zagato tukajšnje zunanje politike, ki je bila venomer v defenzivi in je po vstopu v Evropsko unijo v svoji neambicioznosti povsem otrpnila? Desetletje je bila evropeizacija edina zunanjepolitična smer, nakar je članstvo postalo nadomestek za kakršno koli vizijo. Novonastala država je živela v nevarni utvari, da jo bo skupna zunanja in varnostna politika obvarovala neprijetnosti oblikovanja stališč, da se bo lahko neopazno pridružila ostalim. Namesto tega se je znašla na planem: skupne evropske zunanje politike ni, sama pa ni sposobna ne oblikovati ne zagovarjati lastnih stališč v Uniji.

Med državami obstajajo neskončne razlike, predvsem med tistimi s tradicijo na eni in onimi na novo demokratiziranimi na drugi strani. Za zgoraj omenjeni nabor berem oceno Francoza, profesorja, eksperta za »svetovno politiko«, intervjuvala sem ga pred leti. Analizira visoko ambiciozno zunanjo politiko svoje države, ki je produkt zgodovine, geografije, kulture – besede skromnost, v anglosaškem pomenu, v francoščini sploh ni, pravi – niti ekonomska kriza ji ne gre do živega. Na drugi strani je ocena poudarjeno neambiciozne Češke, njena zunanja politika je po odhodu predsednika Vaclava Havla izgubila vso pomembost.

Slovenija je del vzhodnoevropskega mentalnega okvira, paradoksalno, docela se je zlila s krajino nekdanjih komunističnih držav šele z vstopom v Evropsko unijo. Številna stališča so razumljiva šele, ko jih postaviš v kontekst članic vzhodne Evrope. Vendar je bila času približevanja evroatlantskim integracijam vzorna kandidatka in najbolj perspektivna država, nakar je postala najbolj problematična. Članstva v Uniji in evroobmočju ni izkoristila, višegrajska družba, ki se je je otepala, jo je prehitela. Pozitivni odmik je opaziti samo v odnosu do Rusije med ukrajinsko krizo, v tem primeru uradna Ljubljana ni zavzela jastrebje drže kakor Poljska in Balti. Zunanjepolitična intervencija lani oziroma ministrova ponudba »dobrih uslug« EU pa ostaja bizarna; in slejkoprej bolj povezana s konkretnimi ekonomskimi koristmi kakor s strateškimi razmisleki.

Zunanja politika je vedno stvar kvalitete, diplomatski profil ni ekvivalent velikosti, finančne moči, siceršnjih zmogljivosti. Vprašanje je, kaj je majhno. Na to pomisliš vselej, kadar je treba slovensko zunanjo politiko zaobjeti z nekakšno številčno oceno. Slednja je ne glede na gledišče nizka. Zunanjepolitični horizont aktualnega vodje diplomacije in Cerarjeve vlade nasploh je nevarno zožen. Gledano scela, se slovenska država udinja Nemčiji, medtem ko resorni minister daje prednost gospodarski diplomaciji, ki je postala mašilo za zunanjo politiko. Namesto tega bi bile potrebne močne odločitve in resna politika.