Trendi: Posebni odnosi

Je relikvija evropskega spomina. Petdeset let stara elizejska pogodba, s katero sta 18 let po koncu vojne, po ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in Evropske gospodarske skupnosti, Francija in Nemčija formalizirali sodelovanje, je za današnja merila kratek, a pretenciozen dokument. V samo 18 členih določa dvoje: redna srečevanja kanclerja in predsednika ter zunanjih in obrambnih ministrov; in obvezo skupnih stališč o tem zadnjem; gospodarstva in kulture sporazum niti ne omenja. In vendar sta v času, ko voditeljem še ni bilo mar za javnomnenjske ankete, z veliko osebno angažiranostjo in pogledom, usmerjenim naprej, Konrad Adenauer in Charles de Gaulle – tako kot pred njima Jean Monnet in Robert Schuman in dvojice, ki so sledile – prepletla nekdanje antagonizme v tesno zavezništvo. Simbolika je bila vsekakor pomembnejša od konkretne implementacije sporazuma. Nihče ni poosebil francosko-nemškega partnerstva bolj kakor François Mitterrand in Helmut Kohl, francoski socialist in nemški konservativec. Ne glede na to, kdo je na oblasti, ne glede na vrhunce in padce v razmerjih, so francosko-nemško odnosi postali temelj integrirane Evrope.

Vmes so se stvari spremenile, čeprav so politična in osebna zavezništva ostala. Prvotno ravnovesje med zunanjepolitično močno Francijo in ekonomsko pomembno, vendar politično šibko Nemčijo, je s koncem hladne vojne zanihalo. Francija je izgubila svoj politični vpliv. Z letom 1990 je združena Nemčija prevladala, s krizo se je razmerje dokončno prevesilo. Ekonomsko manjvredna Francija ni več v položaju, ko bi lahko forsirala svoje politične ideje, postala je navidezna partnerica. Nemčija je semtertja nestrpna do sosede, ki ne more skriti lastne preobčutljivosti zaradi inferiornosti, vse bolj sta razvidni njuni različni viziji evropske integracije. Razhajanja med državama, ki predstavljata različne svetove, navsezadnje imata povsem različno kulturo, zgodovino, institucije, so bila vedno navzoča. V preteklosti so, paradoksalno, pomenila ustvarjalno moč, ki je spodbujala kompromise in poganjala integracijo.

V času praznovanja petdesetletnice se Angela Merkel in François Hollande težko pretvarjata, da v odnosih ne škriplje. Pariški Monde je zapisal, da je slavje licemersko, iz Berlina je slišati, da je francosko-nemški motor kaput. Kljub fanfaram celo v dneh praznovanja Nemčija ne prikriva zaskrbljenosti zaradi stanja francoskega gospodarstva in Francija ne nezadovoljstva nad Evropo, ki se razvija v taktu kanclerkinih odločitev. Doseganje francosko-nemških kompromisov je postalo težko. Čeprav je najpomembnejši evropski odnos videti neproduktiven, je to proces, ki je nepovrnljiv. Med drugim se je smiselno spomniti na to, kako zelo so se preoblikovale percepcije ljudi, Nemcev in Francozov, ki drug drugega ne dojemajo več skozi optiko vojne. Vitalnost razmerja kljub neskladju ni vprašljiva. Toda za to, da bo odnos deloval, bo treba nekaj več francosko-nemške simetrije.