Tri maline

Če je kaj zanesljivega na tem svetu, je to, da nič ni zanesljivo. Lansko poletje ni enako letošnjemu. In tako kot je že Heraklit, največji grški filozof pred Sokratom, precej pred našim štetjem, ko se še niso bali podnebnih sprememb, ugotovil, da človek ne stopi dvakrat v isto reko, je nepreklicno res, da letošnje reke in morja niso enaki, kot so bili ob istem času lani. Še konec maja smo se zavijali v jope, manj kot mesec zatem pa hlastamo za zrakom kot ribe na suhem. Morja v obalnih plitvinah so tople kaluže, reke, v katerih so tudi najpogumnejšim včasih pomodrele noge, ko so šli na hitro nalovit postrvi z roko, pa še racam postajajo pretople.

Tudi v rastlinskem in živalskem kraljestvu ne veljajo več stari zakoni. Ko so okoli preloma prejšnjega tisočletja drugič odkrili vznemirljiv Bartolov roman Alamut, me je, vsej očaranosti navkljub, nekaj le peklilo. To, da v vrtu, ki je moral biti videti kot raj in je bil, kot se za raj spodobi, bujno poraščen, hkrati cvetijo tulipani in vrtnice. Hej, Vladimir Bartol, lahko bi se malo razgledal okoli sebe in videl, da so tulipani pomladne cvetice, s katerimi si zima okrasi grob, vrtnice pa zmagoslavne kraljice zrele pomladi in dehteče vladarice poletja. Hkrati me je vseeno rahlo skrbelo, kaj če so na svetu tudi kraji, kjer tulipani in vrtnice res cvetijo skupaj.

Letos se je to zgodilo pred mojimi očmi. Samo rahel piš južnega vetra, pa bi se odprli cvetni lističi na vrtnici, ko so tulipani še zmajevali­ z zardelimi glavami.

Ko so predvčerajšnjim, še mokre od rose, v malinjaku med listjem zažarele prve tri maline, se mi je zdelo, da je to igra bogov. V tem času v naši podsnežniški dolini otroci še niso zobali zrelih jagod. Maline so iz stare Grčije po Evropi raznesli Rimljani. Kot pravi mit, so rešile Zevsa, ki ga je njegov oče Kronos, bog časa, hotel ubiti, Zevsova mati pa je sina skrila za malinov grm. Za plačilo so bogovoma ukradle nekaj skrivnosti. Poleg tega, da so polne zdravilnih moči, kljubujejo času vse do zime.