U ŁjubŁjanu

2. 2. Saj veste, ponudim tumpast primer, komaj divji kajakaš na koncu olimpijskega kanala objoče minutni pribitek in vnično štiriletno švicanje, že se zasanja o prihodnjem srečanju najbolj junaških, denimo v Riu. Večinoma se mu sreča izpolni o svetem nikoli, a človek mora imeti oporo. Treba je po jutrišnjem hrepeneti, saj se današnje vedno sfiži. Ker nisem kajakaš, še manj kanuist, je eden mojih oprimkov vedenje, kaj me bralnega čaka v sprotno prihajajočih mesecih. In blokec s čakajočimi knjižnimi naslovi, 15 evrov me je koštal, sem izgubil. Zdaj komaj vem, kaj sem použil, prihodnost pa se mi izrisuje kot nepopisan list papirja.

5. 2. Je tako naneslo, je toliko naneslo, snežiča, da sem se bil prisiljen prebiti na, se je ozvočeno slišalo, »ulak za ŁjubŁjanu«. Ker kot zaplotniki že dolgo vemo, da pot ni nič ob bleščavi cilja, omenim le fascinantnost prihoda na prestolno železniško. Po desetletjih. Srčika vsake postaje je, poleg sekreta, gotovo pajzel. Vstopim na požirek, slišim radijsko »milo moje, milo umiljato«, ni bila pesem o žajfi, dva avtobusarja ob kavici, eden pojadikuje, ga čaka fura mimo Bleda v B., kamor bo peljal le kakih pet klošarjev: »Jim sploh drobiža ne vračam.« Jutranja klientela pa, ne vem, kako bi občutje poobčil: »Pajzli so idealni za čakanje na Godota.«

9. 2. Ker je bil mraz, ni bilo nenavadno, da je možic nosil puhovko. A bila je živo rumena.

10. 2. Najprej sem bil pri Ponciju, ker se mi je do Pilata vendarle predaleč zdelo, sem se vmes še v ljubljanskih Mostah ustavil, iščoč en navaden sesalni nastavek. Za pepel, ne mleko. Gospica me povabi, naj za njo v skladišče stopim, nisem kazal pretirano srečnega obraza, tudi sama se mi je zdela povprečno zamorjena. Ampak na njeni etiketi, tam na mizici, poleg blagajnice, je pisalo: »Danes je z vami prisrčna A. B.« Samo da vem.

13. 2. Moj mobilnik je vsestranski, poleg klicev in esemesov lahko nanj celo po urnih postavkah pogledam. Torej ročnih časomerilcev ne nosim več. Nekoč sem jih, take civilne, sem enkrat urnega snoba prosil, ali mi stvarco v popravilo nese, pa je rekel, imel je več kot 120 kil, da gre raje nag čez Kongresni trg, kot da bi ga z mojo prestižnico »kot iz vrečke za pralni prašek« zalotili. Tudi športam ne več sekundno, pač intuitivno. Pa vendar mi je srce zatiktakalo, ko sem rdeči plastični casio našel na dnu omare, šel v urarno, zamenjali so baterijo in zdaj spet natančno vem, koliko mi vzame – čakanje na Godota. Čas je spet na moji strani.