Učiteljica Mara

Pravkar se je poslovila moja učiteljica prvega razreda, učiteljica Mara. Stara 95 let. Vedno radovedna, ki je radovednost spodbujala tudi v vsakem izmed nas, v desetinah in desetinah njenih prvošolčkov skozi njeno dolgo učiteljsko dobo in dolgo življenje. Radovednost v sebi je podžigala z odnosom do sočloveka, potovanji in do konca z branjem. A vse to si je lahko »privoščila«, saj je v organizirani instituciji preživela le zadnje dva, tri mesece, potem ko si je zlomila kolk. Kako bi bilo z njo, če bi pristala v teh institucijah že prej? Gotovo bi bilo prisotne manj radovednosti in veselja do življenja in mnogo več osnovnega preživetvenega pehanja.

Še zlasti če bi bila pogosto na urgenci, kjer se po novem čaka tudi devet ur? Če bi bila dijak ali študent, ki mu pristojne službe nenehno nekaj izgubijo: prvo leto samo vlogo, drugo leto vse priloge, čeprav se potem izkaže, da je bilo vse oddano pravočasno in v zahtevanih obsegih in vsebinah. Seveda se opravičijo ... to, da je posameznik vmes, recimo, brez tistih par deset evrov; pa kaj bi bili tako malenkostni.

Ali smo kot družba res postali tako nesposobni, da ne zmoremo več organizirati osnovnih zdravstvenih in socialnih funkcij, ki jih potrebujemo za osnovno še normalno delovanje? Sistem je naluknjan povsod, ne samo pri velikih vprašanjih, kot so na primer bančna.

A tudi pri teh vprašanjih se odgovori iščejo kakor pri igri v peskovniku: šele po mesecih delovanja je slaba banka dobila pravila igre, v parlamentu se bodo prav danes ukvarjali z vprašanjem, ali vendarle bolj odpreti bančne mape in od daleč videti, kdo so glavni kreatorji naših bančnih brezenj. Tudi zaradi teh in podobnih lukenj se država pospešeno zadolžuje, tudi danes se začenja eden od novih krogov, tokrat za izdajo slovenskih evrskih obveznic.

Ker je treba pokrivati bančne in podobne luknje, so tiste na urgenci in v podobnih institucijah še toliko večje. Morda bi bilo še najbolje, če bi urgence in druge kritične sisteme za krajši čas povsem ukinili. Deveturnih čakalnih sramot bi se znebili, tisti zdravnik, sestra in tehnik, ki smo jih še sposobni financirati za ta urgentni sistem in delujejo za temi prepolnimi hodniki utrujenih in bolnih pacientov, pa bi se končno spočili. Na Gursovih hodnikih zdaj menda ni več gužve, a o poteh in stranpoteh nepremičninskega davka se sploh ne spodobi več razmišljati, sicer bomo ostali še brez tega davka. Kar pa bi verjetno kaos na hodnikih urgence in še kje drugje, samo povečalo.

V takšnih razmerah nam seveda ministri in ministrice, ki skrbijo za lastne ugodne avionske karte in javna naročila, kjer sodelujejo njihovi družinski člani, težko odpirajo možnosti za bolj urejen sistem. Počasi bo težko najti ministra ali ministrico, ki ne bo prejemal sam ali v svojem družinskem pogonu kakšne subvencije, bil izbran na javnem naročilu, delal za kakšen dars ... Morda se bo del problemov odpravilo z novo protikorupcijsko komisijo, ki jo bo, če bo še naprej vztrajal, na koncu predstavljal samo Štefanec, potem ko so ga, ob vsem nežlahtnem komedijanstvu, ki spremlja to imenovanje, zapustili vsi njegovi možni pomočniki: stari in novi.

Letos se veliko govori o prvi svetovni vojni, saj je vendarle njena stota obletnica. Pri tem naj spomnim na zadnji stavek, ki ga je v knjigi Skozi Sibirijo II. del zapisal slovenski vojak v prvi svetovni vojni Martin Muc pod zemljevid veličastne poti desetletnega vračanja iz te vojne: iz širne Evrope, Azije, Šanghaja, Indije, Egipta, Trsta nazaj v Slovenijo in se glasi: »Pripomnim naj tu še to, da sem potoval vseh deset let, popolnoma ob svojih stroških.« Knjiga je izšla davnega leta 1934. Enajst let pozneje je Albert Camus v svojem nagovoru Obramba razuma študentom predaval tudi o razumu (Albert Camus: Proti neredu sveta) in si zaželel, da tisti, ki bodo jutri sestavljali (francosko, verjetno pa katerokoli) razumništvo, ne bodo nikoli pristali na to, da je za uspeh dovoljeno lagati. Prvošolski stik z osnovami tega, kaj je prav in kaj narobe, je gotovo pomemben gradnik vsakega posameznika, a skozi življenje se to vedenje pač različno gnete. Izbira je naša.