Urbana or die!*

V Ljubljani kmalu ne boš mogel niti prdniti, ne da bi določen odstotek iztisnjenega zraka avtomatično doniral občini.

Objavljeno
22. avgust 2013 13.04
*dja* ZETONI
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Pred sedemdesetimi leti je mesto omejevala bodeča žica, danes krog okoli ljubljanske kotline sklepa čudežna rumena kartica, imenovana urbana. Ne samo pot okoli mesta, urbana je zasedla tudi ljubljanski zrak in nebo. Bi šel na avtobus? Urbana. V knjižnico? Urbana. Plačal na parkomatu, pa nimaš drobiža? Urbana. Bi rad v službo z avtom? Na parkomatu plačaj z urbano, ali pa, ali pa ... ta-da-da ... parkiraj na občinskem parkirišču na obrobju mesta. Če parkiraš v petih minutah, mesto časti še dve vožnji z avtobusom – dobroimetje se doda na ... urbano, kajpada. Ne samo urbana, krog okoli mesta sklepa kar občina sama. In kdo je občina? Roko na srce, župan.

Zadnjič je tako pojasnil, da imajo ljubljanski parkomati na mestnih ulicah omejitev plačila za največ šest ur parkiranja zato, da ljudje ne bi svojih avtomobilov puščali tam v času, ko so v službi. Bognedaj, res. Trenutek zatem se je spraševal, »zakaj nekdo parkira na parkomat na Zaloški cesti ali Chengdujskem parkirišču, ko pa ima zraven parkirno hišo, v kateri za 1,20 evra dobi dve vožnji do središča mesta in nazaj in še brezplačno parkiranje do minute do polnoči istega dne«. To je celo poimenoval »težko razumljiv pojav«.

Potem je beseda nanesla na nadlogo, ki se ji reče nemožnost vračila drobiža na ljubljanskih parkomatih. Da so pač računali na to, da bodo ljudje uporabljali urbano, je povedal, in da je bila ta občinska usmeritev prava, saj da »ima to našo urbano že milijon ljudi«.

Okej je, da ta možnost obstaja, ne bi pa smela biti edina, saj to kaj kmalu lahko zasmrdi po prisili. Podatek, da ima urbano že milijon ljudi, pa po pretiravanju. Logično razmišljanje ti izračuna, da naj bi potemtakem urbano imel vsak drugi Slovenec. Ne Ljubljančan, Slovenec! Ne vem, kje se ti ljudje gibajo in kje skrivajo te kartice, ampak sama poznam krepko čez deset takih, ki sploh ne vedo, kako do nje priti. Tako da je tisti milijon vseeno malce dvomljiv, bodimo iskreni.

Možno seveda je, da jih je bilo milijon izdanih oziroma prodanih. Poleg tistih, ki jih v sklopu hotelske in turistične ponudbe potalajo med turiste, ki jih potem doma shranijo kot lep spominek na najlepše mesto na svetu, je tu tudi delček milijona izdanih urban, ki se jih izgubi, založi, opere v kavbojkah ali pa zgolj pozabi na poličkah klubskih stranišč.

Kljub temu v Ljubljani kmalu ne boš mogel niti prdniti, ne da bi določen odstotek iztisnjenega zraka avtomatično doniral občini. Ljubljančan v Ljubljani še malo, še čisto malo, pa sploh ne bo obstajal, če ne bo imel te čudežne rumene kartice, ki odpira vrata v ljubljanska nebesa. Enosmerna vozovnica, brez možnosti vrnitve.



*Urbana ali pa umri!