V NBA brez meta iz skoka

Rezultatsko vznemirljiv košarkarski finale državnega prvenstva me je z drugimi izločilnimi tekmami končnice vred spravil v obup. Težko je verjeti, a tako nizke kakovosti slovenske klubske košarke še nisem videl. Ob tem moram priznati, da sem odraščal v obdobju največjih košarkarskih uspehov nekdanje države in klubov, zaradi česa so morda merila nekoliko previsoka.

Košarkarska avtoriteta med novinarskimi kolegi Eduardo me je pobaral, kaj se pritožuješ, saj je tudi Limoges na evropski vrh prišel z manj kot 60 koši. Da je imel v njej glavno vlogo Jure Zdovc, je manj pomemben podatek, bolj stresen je bil, da je Zdovčev »bunker« premagal tudi improvizatorja in mojstra, kot je bil Toni Kukoč.

Sestopil bom z evropskega vrha – NBA je nedosegljiv planet – na našo lokalno raven. Najraje presojam kakovost igre ali moštva po organizatorjih igre, plejmejkerjih. Saj veste, v malih flaškah je največji strup. V letošnjem finalu sta bili »majhni flaški« znova odločilni. Vse se je vrtelo okoli domžalskega Jana Močnika in laškega Daniela Vujasinovića, čeprav so bili v zmagah junaki drugi.

Jan in Daniel v ligi tako rekoč nimata konkurence. To veliko pove o tem, kaj (ne) premore naša košarka. Niti poštenega beka, ki jih je Slovenija nekoč vzgajala toliko, da jih je lahko izvažala kot kakovostne izdelke. Za kar nista krivca najboljša Jan in Daniel, marveč vzgoja in družbeni razvoj, na katerega se trenerji in vsi drugi košarkarski ustvarjalci v nižjih kategorijah očitno niso ustrezno odzvali.

Zakaj jih je vse manj ali zakaj na vidiku ni naslednika Gorana Dragića, je po tem, kar vidim in slišim, razlog preprost. Klubi ne novačijo igralcev z betona ali ulice, marveč jih v klub pripeljejo starši z različnimi vzgibi. Tudi takšnimi, kot je, da popoldan nimajo kam dati otroka in da jim trening služi kot kakšno popoldansko varstvo. Še v moji mladosti je bilo logično, da sem, preden sem prišel do kluba ali da sem opozoril klubskega trenerja na sebe, na betonu zgulil vsaj štiri, pet parov športnih copat, pobiral žoge starejšim in čakal na priložnost, da sem lahko igral proti njim ali z njimi. Vmes pa budno spremljal njihove poteze in jih poskušal natrenirati sam.

Podobna neustvarjalna selekcija, ki jo narekujejo tudi tehnološko izobraženi trenerji brez ali s premalo uličnih izkušenj, je tudi pri nogometu, ki pa k sreči ni tako usodno odvisen od drugih naravnih fizičnih dejavnikov, kot je to pri košarki. Na primer, telesna višina.

Zdaj, kot opažam, je najpomembnejše, da se nekdo, za katerega je stroka ocenila, da je nadarjen, prijavi na nabor NBA. Eden od takšnih je bojda ta čas najbolj nadarjeni slovenski košarkar Blaž Mesiček. Pri Olimpiji ga v tej sezoni, dokler je bil zdrav, niso naučili ali poskušali naučiti običajnega meta iz skoka. To pa je za beka ključna prvina. Če je nisi obvladal, te malodane povohali niso. Po načelu, bolje pozno kot nikoli, jo je izpopolnil tudi Goran.