Varčujmo skupaj: Vsi različni, vsi revni

Kmalu bo naokoli stoletje − bilo je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, kar so v ZDA zaskrbljeno ugotavljali, da je obseg bogastva najbolj premožnega promila državljanov približno enak premoženju 90 odstotkov preostalega prebivalstva in da to spodkopava gospodarsko uspešnost in preprečuje razvojno aktivnost. Economist o tem poroča po podatkih, ki sta jih objavila Emmanuel Saez s kalifornijske univerze Berkeley in Gabriel Zucman z London School of Economics ter potrdila, da neenakost (spet) dosega rekordne razsežnosti.

Pred stotimi leti se je ameriška administracija na to odzvala s povečanjem davkov na prihodke in na nepremičnine. Do druge svetovne vojne so (vmes je bila seveda še svetovna gospodarska kriza) opazili nekaj nihanj v razporeditvi premoženja, po drugi vojni pa se je do sredine devetdesetih let (torej do okoli leta 1985) v ZDA premoženje najbogatejših krčilo, večine prebivalstva pa povečevalo.

Danes so tam, kjer so bili pred stoletjem. Promil najbogatejših ima v žepu toliko, kot ima skupaj 90 odstotkov prebivalstva. So morda začeli zviševati davke na bogastvo? Niso.

Preselimo se na domača tla, če smemo tako še reči Evropi. So načrti Evropske centralne banke, da bo za nakup obveznic držav članic EU namenila tisoč milijard na novo natisnjenih evrov, namenjeni povečanju standarda, premoženja, če hočete, obubožanega evropskega srednjega sloja ali bogatenju na račun zagotovljenih donosov na državne obveznice že tako bogatih vlagateljev, ali morda izboljšanju kupne moči ter s tem tudi gospodarske pobude najširših množic državljanov Evrope?

So zdaj, ko tudi OECD že nekaj časa obrača ploščo in nenadoma razlaga, da reševanje bank s podržavljanjem slabih terjatev in vsesplošnim varčevanjem pelje le k vragu, v Evropi − pa pojdimo še na kmete, tudi v Sloveniji − politiki kaj naredili za spodbujanje potrošnje, infrastrukture, investicije in posledično za ponoven in zložen gospodarski zagon? Tudi niso. Saj, če prevedemo svet in Evropo na našo kmetijo, ni nič drugače. Debeli biki v hlevu pri jaslih kravicam in teličkom še vedno odžirajo največ krme in pač ne bodo dopustili, da bi se goveda, kakršna smo, lahko začeli rediti.

Beremo na različnih blogih, ki jih za domače potrebe posreduje in komentira tudi Jože P. Damijan, o tako imenovanem helikopterskem denarju za prebivalstvo, ne pa o kvantitativnem sproščanju (beri: tiskarni denarja) za odkupovanje korporacijskih in državnih obveznic. Da bi torej sveže bankovce po Evropi razdelili državljanom, ti bi jih zapravili, državne blagajne bi pobrale prometni davek in bi odplačevale dolgove, povpraševanje bi se povečalo, zadovoljevanje potrošnje bi spodbudilo proizvodnjo in storitve, vsem bi bilo bolje.

Za takšne stvari smo se v imenu slovenskih gospodinjstev zavzemali že pred desetletjem in več. Predlagali smo, recimo, naj slovensko borzo zaprejo, saj sme vsak fičfirič vključno s paradržavnimi skladi mimo nje prekupčevati s paketi državnih podjetij, rekli smo, naj borzne posrednike pošljejo delat v tovarne, in pisali smo, naj evropski denar za spodbujanje novih delovnih mest ne zapravljajo za delovanje razvojnih agencij, ampak naj ga razdelijo brezposelnim, da se bodo lahko lotili kakšnega posla.

Nič se ne bo zgodilo. Nikoli več ne bomo bolj enaki, bomo pa še bolj revni.

Pišite na brane.piano@delo.si