Več poguma, več ambicioznosti

Dragi bralci, želim vam močno željo, da postanete najboljši na svojem področju. Slovenija potrebuje uspeh.
Objavljeno
13. december 2017 12.52
Uroš Urbas
Uroš Urbas

Spoštovani bralci, dovolite mi razmišljanje o enem od izzivov, ki niso značilni samo za Slovenijo, ampak verjetno kar za celotno regijo. Sam to vprašanje razumem kot eno ključnih vprašanj leta 2018: Ali bomo lahko še naprej delali tako, kot smo delali do zdaj?

Okolje v regiji, kjer živimo, za zgled najraje daje neuspehe, vsako izstopanje iz povprečnosti je nevarno. Če nekdo ne uspe, ga takoj damo za zgled drugim, naj ga nikar ne posnemajo, naj nikar ne tvegajo. Če kdo uspe, to pripisujemo predvsem sreči, ki jo je imel, inteligenca, pogum in vztrajnost so za to okolje manj pomembni. A dejstvo je, da živimo v času velike negotovosti, in okolje, ki ceni predvsem predvidljivost in gotovost, je v naravnem konfliktu z zdajšnjo realnostjo. Zato s precejšnjo gotovostjo trdim, da bodo poraženci četrte industrijske revolucije tisti, ki bodo zaspali, ki se bodo slepili, da se okoli njih nič ne spreminja in lahko še naprej delajo tako, kot so delali do zdaj.

Slovenci smo ponosni na stereotip, da smo priden in delaven narod. Da delamo, niti ne z namenom, da nekaj naredimo, ampak zato, da smo utrujeni od dela. Delo razumemo zlasti kot ročno delo. Toda vprašanje je, ali ta stereotip o delavnih Slovencih v sodobnih razmerah, ko se dogaja četrta industrijska revolucija, sploh še vzdrži. Zgolj dva podatka: prvi, napovedujejo, da bo zaradi digitalne revolucije v prihodnjih petih letih kar 40 odstotkov tradicionalnih podjetij izginilo, in drugi, Kitajska vlaga v raziskave umetne inteligence več, kot znaša celoten proračun ZDA za znanost.

Slovenska pripravljenost na digitalno revolucijo, ki jo poganjajo internet stvari, umetna inteligenca, napredni roboti, analiza big data podatkov in 3D-tiskanje, pa je nekoliko tragikomična: naši otroci se pri večini predmetov v osnovni šoli, od glasbe, geografije do biologije, ukvarjajo s teoretičnimi podrobnostmi, ki jih praktično nikoli ne potrebujejo. Tako imajo na primer v petem in šestem razredu predmet gospodinjstvo, kjer se učijo o vrstah tkanin in o pogrinjkih, pri čemer morajo vedeti, kam je treba postaviti žličke in skodelice pri angleškem in kam pri kontinentalnem zajtrku. Nimajo pa obveznega predmeta računalništva; s tem ne mislim tega, kako se prižge računalnik. Menite, da otroci bolj potrebujejo znanje o pogrinjkih ali digitalna znanja in znanja o computingu?

Podobno se nam dogaja tudi z razumevanjem političnega dogajanja okoli nas. Medtem ko so nekatere države brexit razumele kot poslovno priložnost, je Slovenija našla vrsto izgovorov, zakaj nimamo možnosti, da bi iz Londona privabili k nam katero od evropskih agencij in njene zaposlene. Kot da bi se slovenski politiki sramovali, da Slovenija ni dovolj dobra za delo evropskih birokratov. Se vam zdi naključje, da bo Easyjet zaradi brexita preselil svoj sedež na Dunaj? Se vam zdi naključje, da je Amsterdam dobil bitko za sedež evropske agencije za zdravila?

Spoštovani bralci, če nočemo končati na obrobju sveta in v revščini, vam v letu 2018 želim tri stvari. Ker bodo volitve, si želim, da bi se stvari v politiki vendarle premaknile k za državo in državljane bolj konstruktivnemu reševanju problemov. Naj tudi slovenske politike enkrat sreča pamet, predvsem pa naj spoznajo, da so v tej službi zaradi državljanov. V gospodarstvu si želim, da bi lahko delali v bolj spodbudnem okolju, kjer se ne bi ukvarjali z vedno novimi pravili, z že tolikokrat prežvečenim državnim lastništvom, temveč z iskanjem novih poslovnih priložnosti. Le to bo ustvarjalo nova delovna mesta, ki bodo omogočala visoke plače. Vam, dragi bralci, pa želim veliko poguma in ambicij! Želim vam močno željo, da postanete najboljši na svojem področju. Slovenija potrebuje uspeh.

Uvodnik v. d. odgovornega urednika Dela Uroša Urbasa je bil objavljen v prilogi D'18.