Večživke so zakon

Kako urediti zdravstvo, da bo pacient prišel do zdravnika, ko ga potrebuje, ne pa šele čez leto ali dve, ni tako zahtevno vprašanje, kot se zdi, ko gledamo prizadevanje vsakokratnih oblasti, da bi ga uredile. Drži, če bi zdravstvo usposobili za samostojno pot, politikov sploh ne bi več rabili. Jasno je, da vsakdo skrbi najprej za svoj nadaljnji obstoj in morda je to razlog, da se politiki ukvarjajo z zdravstvom počasi ali pa sploh ne. Ko kak nov predpis končno sprejmejo, ta takoj poveča birokratski aparat. Več kot je administriranja, na slabšem je bolnik.

Nov zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim namerava vlada Mira Cerarja spraviti v red koncesije in omejiti popoldansko delo zdravnikov, je star že skoraj deset let. Že takrat ustavno sporen, zdaj pa tudi že zastarel, se loteva dvojnega dela zdravnikov.

Delo omejuje na dva načina. Najprej določi, koliko ur lahko zdravnik dela poleg svoje matične službe še nekje drugje. Pri tem uporablja dvojna merila: ena za javni, druga za zasebni sektor, kar je s stališča varnosti pacientov - če si je morda vlada postavila ta cilj – absurd. Res je, nekatere evropske države že upoštevajo direktivo o omejitvi delovnega časa zdravnikov. A imajo zdravnikov več kot Slovenija in jih še z raznimi ugodnostmi vabijo k sebi tudi iz Slovenije. Slovenija ravna obrnjeno: zdravnikom otežuje razmere za delo in jih s tem naganja iz lastne države. Pri nas razmere niso primerne, da bi popoldansko delo zdravnikov prepovedovali.

Drugi način omejevanja dela zdravnikov je uvedba »odgovornega nosilca«. Povzročila bo, da se bo nekaj sto zdravnikov moralo odzaposliti v svojih matičnih bolnišnicah in se delno zaposliti v zasebnih ordinacijah, zdraviliščih, domovih upokojencev, socialno-varstvenih zavodih, kjer zdaj delajo pogodbeno. Če se ne bodo prezaposlili, naštete ustanove ne bodo več mogle izvajati zdravstvene dejavnosti. Kdo jo bo namesto njih? Če pa se zdravniki bodo delno zaposlili pri njih, bo prava kriza v že sedaj kadrovsko podhranjenih bolnišnicah. Mnogi zdravniki bi tako po novem delali na primer tri dni v bolnišnici, dva dni pa nekje drugje. Ali si sploh lahko kdo predstavlja, kaj bi to pomenilo za bolnike? Dodaten zaplet povzroča določba, da odgovorni nosilec ne more biti mlad zdravnik brez pet let delovnih izkušenj. Mladih zdravnikov je polovica vseh, okoli štiri tisoč. Vsi bodo torej izločeni. To utegne povzročiti zaprtje ambulant na vasi, centralizacijo zdravnikov v mestih, popotovanje bolnikov po državi. Same škodljive stvari.

Bitka proti »dvoživkam«, ki se bije s tem zakonom že celo desetletje, je nesmisel. Ali res želimo izginotje dvojnega dela zdravnikov? Po anketi Dela poišče samoplačniški pregled 24 odstotkov prebivalcev. Jim namerava država to možnost odvzeti? S čim jo bo nadomestila? Denarja v zdravstveni blagajni očitno ni dovolj za vse bolne, sicer jih ne bi 400 tisoč čakalo v čakalnih vrstah. Prav dvojno delo zdravnikov in samoplačništvo bolnikov zmanjšuje število čakajočih. Razmere v Sloveniji niso take, da bi uničevali zdravniške »dvoživke«. Bolje bi bilo spodbujat »večživke«. Navsezadnje jih mrgoli tudi v drugih poklicih.