Vedno kot v domači kopalnici

Upanje za Zagorje in Hrastnik še obstaja: reče se mu participatornost.
Objavljeno
05. december 2018 15.00
Posodobljeno
05. december 2018 15.00
Smer toaletnih prostorov. Foto Denboma Getty Images/istockphoto
Kako prijetno je vendar spet med zasavskimi hribi zdaj, ko se je polegla predvolilna mrzlica, vseh vrst predvolilna nestrpnost do drugače »volečih«, pardon, mislečih, celo vseh vrst sovraštvo do ljudi, ki oblastnikom po službeni dolžnosti držijo ogledalo v upanju, da bodo v njem našli odsev, ki ga sicer lahko vidijo le zjutraj – v lastni kopalnici. Tam človek ne more nič skriti. Tam je gol pred svojo podobo ko cesar, ki so mu skrili oblačila. Tam je – pravi on: tako besen na svet, tako vražje jezen nase in užaljen. Oblastnik, ki se noče videti gol! Na letošnjih lokalnih volitvah smo jim imeli novinarji spet nič koliko priložnosti držati ogledalo. In spet smo se lahko prepričali, da jih večina pred ljudmi igra: ker vedo, da je pomembno, kdo so do volitev. Saj bodo po njih lahko, kdor hočejo biti. Pravzaprav bodo lahko pravi oni. Tisti, iz domače kopalnice.
 
Pred leti, ko je sedanja prva trbovska gospodična Gabrič postala podžupanja, je na prvi delovni dan v novi vlogi dala enega prvih, če ne kar prvi intervju, za trboveljsko televizijo. Postavili smo jo v park pred občino in veselo je žvrgolela v kamero, kaj vse bo postorila kot podžupanja. Na koncu razgovora jo povabimo na daljši intervju v studio, da jo slehernemu občanu predstavimo tudi kot – osebo. Kot njo, izpred jutranjega ogledala. Gospodična obljubi, da pride čez dva dni zjutraj v studio. Televizijci pripravijo sceno, novinarji pripravimo vprašanja, kar na predvečer intervjuja gospodična sporoči, da zaradi drugih obveznosti ne utegne priti. Rečemo, prav, pa enkrat v prihodnjih dneh. Kar jo istega večera, ko naj bi se predstavila na trboveljski TV, ugledamo kot gostjo velikega intervjuja na lokalni TV sosednje občine. Vzamemo ogledalo, ga malce nagnemo in kaj vidimo v njem? Gospodično, kakršna je v resnici, zjutraj, pred lastnim ogledalom … Osebek, s kakršnim človek ne želi imeti opravka …
 
Slišim, da si je v minulih dneh pošteno oddahnilo še nekaj Trboveljčanov.  Gospodična se jim je zahvalila za sodelovanje v komisiji, zadolženi za predor v Savinjsko dolino, in z »dekretom« imenovala drugo – apolitično komisijo, je rekla. Nova osemčlanska komisija bi bila res lahko en tak mali, s politiko nekontaminirani oktet, če … Če v njej ne bi bil tudi član županjine stranke. Kar je najbrž le posledica malček zarošenega jutranjega ogledala.
 
In šele po tej prigodi z najnovejšim trboveljskim »dekretom« je jasno, zakaj se toliko Trbovcev čudi prvemu Zagorjanu Švaganu, da je na konstitutivni seji občinskega sveta predlagal, da ima njegova stranka v najpomembnejši občinski komisiji le tri predstavnike od devetih. Človek je absolutni zmagovalec županskih volitev, njegovo Zagorje gre naprej tudi in praktično ves kviaz bi lahko imel v oblasti. On pa gre in si na čudenje množice v komisiji, ki kadruje vse direktorje javnih zavodov in podjetij v občini, izbere pozicijo v manjšini. Pravzaprav nekakšno participatorno kadrovanje. Namesto absolutističnega, »dekretornega«. Vesela vest, zaradi katere me ni strah za Hrastnik, prihaja tudi od novega župana Marka Funkla. Tudi njemu je všeč participatornost. Proračuna, pravi. Očitno so med zasavskimi dolinami  še ljudje, ki so tudi zunaj domače kopalnice taki, kot v njej. Zato upanje za Zasavje, pardon, Zagorje in Hrastnik, še obstaja … Srečno 2019, 2020, 2030, 2050, 2100!