Dom in svet: Velika mala Poljska

Z državami je kot z ljudmi, kdor je samozavesten, lahko igra pozitivnejšo vlogo.

Objavljeno
14. marec 2017 16.44
Belgium EU Summit
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
V drugačnem razmerju sil bi suvereno sedela za glavno mizo. Tako pa je Poljska najdlje vstran, odmaknjena od odločanja vélikih sil in osamljena onkraj nastajajoče meje, ki jo riše »Evropa več hitrosti«. Unija se je od vsega začetka nekoliko bala Poljske. Toda celo tiha napoved pred letom 2004, da bodo Poljaki, največja vzhodnoevropska nacija v EU, postali kot Francozi – veliki, komplicirani, neobhodni –, se je izkazala za preveč optimistično.

Pričakovali smo, da bo evropeizacija dolga, Poljska je vseskozi bila, tako kot Britanija, prepričana atlanticistka, bolj ameriška od Američanov. Poljaki vidijo v Združenih državah varnost in v združeni Evropi blaginjo, mi je v času pridruževanja Uniji v Varšavi rekel Aleksander Kwašniewski. V predsedniški sprejemnici je bilo čutiti samozavest močne Poljske, ki govori v imenu evropskega Vzhoda in več kot 50 milijonov Slovanov. Kasneje je država krenila povsem drugam. Na Poljskem, kakor v vzhodni krajini nasploh, gledamo retrogradne procese, nazadovanje demokracije, njen agresivni nacionalizem in suverenizem nista več združljiva z evropskimi standardi.

Prejšnji teden, ko je na vrhu Evropske unije 27 od 28 članic potrdilo Donalda Tuska za predsednika evropskega sveta, je premierka Beata Szydło v nasprotovanju ostala popolnoma sama. Običajno države članice v Bruslju branijo svoje predstavnike za visoke položaje, vlada v Varšavi, ki jo obvladuje paranoidnih teorij polni Jarosław Kaczyński, se je izločila. Šef evropskega sveta ostaja na položaju, Poljska je postala politično nepomembna v EU, videti je kot nekontrolirani izstrelek.

Evropska odločitev za Tuska je dobra za Poljsko in slaba za Kaczyńskega, komentira Adam Michnik. Avtoritarni in fanatični voditelj stranke Pravo in pravica misli, da lahko v Bruslju deluje kot v lastni PiS, pravi urednik Gazete Wyborcze in omenja »britanizacijo« EU; ne v smislu poljskega brexita, temveč centrifugalnih sunkov. Histerične reakcije poljskega zunanjega ministra kažejo diplomatsko polomijo, Michnik pove, da ta nacionalizem spominja na filozofijo Enverja Hoxhe in Severne Koreje. Namesto diplomacije, ki terja veščine, kontakte, kompromise, Poljska uporablja taktike kot v sejmu: nasprotnike sili na kolena. Tokrat se je uštela. Celo najtesnejši zaveznici, Madžarska in Britanija, nista razumeli njenih hotenj. V poskusu, da bi strmoglavila Tuska, je Poljska slabo izračunala in sploh ni imela kake resne, verodostojne alternative.

Medtem gre Evropa naprej, Poljska ne more več kompenzirati škode, ki si jo je naredila, konfrontacija med EU in vzhodom je neizbežna. Konflikt odraža zmedeno, zafrustrirano, premalo odprto, vase precej negotovo državo. Samozaupanje običajno omogoča sprejemanje kompromisov, z državami je kot z ljudmi, močnejši imajo močnejši občutek za identiteto in so samozavestnejši, to jim dovoljuje, da igrajo pozitivnejšo vlogo. Gledamo bizarno zmes zakompleksanosti in agresivnosti, veliko malo Poljsko, ki vodi v izjemno neprijetno obliko netoleratnosti do drugih.

Država ima veliko, preveč težke mučne zgodovine in bolečine, ki je ni prebolela. Evropa več hitrosti bo postavila vzhodne članice tja, kamor spadajo.