Veliki jamravec
Grozno je videti velikana Lafargea, ki toči solze po tistem, ko je poteptal vse živo pod seboj.
Odpri galerijo
Na tisoče ton gum čaka na sežig v Lafargeu. Foto Polona Malovrh
Papež Frančišek je na vrata stanovanja v palači svete Marte, kjer prebiva, obesil tablo z napisom Prepovedano tarnati. Pri nas bi rekli jamrati. Sem brala, da je tabla darilo nekega psihologa. Pod napisom stoji pripis, da tisti, ki prepoved o jamranju krši, kaže vse znake sindroma viktimizacije, se pravi večne žrtve. Sindrom poslabšuje počutje in zavira reševanje težav, zaradi katerih se človek počuti kot žrtev. Kazen za kršitelje prepovedi jamranja, se pravi jamravce, ni znana, a papež je skupaj s tablo dobil tudi nasvet, da ga širi med jamrajoče. Nasvet je preprost: Da bi postali svoja najboljša različica, se je treba osredotočiti na lastne moči in ne na lastne – omejitve.
Da je Zasavcem imeti takšno tablo! Obesili bi jo na vrata Lafargea, ki že vse zadnje desetletje boleha za sindromom viktimizacije. Enkrat so znaki hujši, drugič se nakazujejo le v obrisih. V zadnjih dneh je spet hudo. Iz Lafargea se spet sliši jamranje in stokanje. Tako hudo je bilo le še marca 2015, ko jim je upravno sodišče vzelo okoljsko dovoljenje. Ali če gledamo primerjalno: višek Lafargeve viktimizacije iz 2015 je mogoče primerjati z vrhunci onesnaževanja v 2009 in 2010, ki so ga bili Zasavci deležni, ko so v Lafargeu žgali gume in plastiko. Samo od junija 2009 do julija 2010, v vsega 222 obratovalnih dneh, je Lafarge sežgal prek 11.000 ton odpadkov ali 55 ton na dan. Takrat so Zasavcem zvonili vsi alarmi, a se do Ljubljane niso slišali. Tako so Zasavci sklepali, da najbrž tudi jamranje ne bi seglo do ljubljanskih ušes. In so se namesto na jamranje osredotočili na lastne moči. No, Zasavci, zaposleni v Lafargeu, so se raje odločili za jamrajoče pismo premierju Borutu Pahorju, Uroš, Dušan, Metka, Aleksander in takrat tudi še Boštjan iz Ravenske vasi pa so nekaj tisoč ljudi iz Zasavja odpeljali kar do premierja. Ne jamrat, ampak glasno povedat, da imajo dovolj tega, da faranom za vrat dihajo furani iz cementarniškega dimnika in da jih zastrupljajo z dioksini. Skratka, Zasavci so se osredotočili na lastne moči, premier Pahor pa tudi: ognil se jim je skozi zadnja vrata. Najbrž zato, ker je mislil, da mu bodo tudi oni jamrali ...
Te dni si je Lafarge spet nadel vlogo žrtve. Grozno je videti velikana, ki toči solze po tistem, ko je poteptal vse živo pod seboj. Po tistem, ko je Lafarge več let teptal ne le ustavno pravico desettisočev do bivanja v zdravem okolju, temveč tudi njihovo dostojanstvo, zdaj pravi, da je tudi sam žrtev. Žrtev države Slovenije. Da država Slovenija tudi njemu tepta z ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljna ustavna načela – med njimi pravico do učinkovitega pravnega varstva. Pri tem se taisti velikan, ki je nekoč arogantno pometel z vsakim, ki mu je stal na poti do pravice do sežiganja, zastrupljanja in kovanja ekstraprofitov iz odpadkov, ki je hodil v Ljubljano jamrat urednikom časopisov, da se jim v prispevkih godi krivica, ki je plačeval sto tisoče evrov piarovskim agencijam, raznim inštitutom in odvetnikom, da so plahtali Zasavce, Lafargeve zaposlene, Slovenijo in Evropo, taisti velikan se zdaj sklicuje na deklaracijo o človekovih pravicah. Kako že gre tisti stavek? Primite me, pljunil ga bom …
Da je Zasavcem imeti takšno tablo! Obesili bi jo na vrata Lafargea, ki že vse zadnje desetletje boleha za sindromom viktimizacije. Enkrat so znaki hujši, drugič se nakazujejo le v obrisih. V zadnjih dneh je spet hudo. Iz Lafargea se spet sliši jamranje in stokanje. Tako hudo je bilo le še marca 2015, ko jim je upravno sodišče vzelo okoljsko dovoljenje. Ali če gledamo primerjalno: višek Lafargeve viktimizacije iz 2015 je mogoče primerjati z vrhunci onesnaževanja v 2009 in 2010, ki so ga bili Zasavci deležni, ko so v Lafargeu žgali gume in plastiko. Samo od junija 2009 do julija 2010, v vsega 222 obratovalnih dneh, je Lafarge sežgal prek 11.000 ton odpadkov ali 55 ton na dan. Takrat so Zasavcem zvonili vsi alarmi, a se do Ljubljane niso slišali. Tako so Zasavci sklepali, da najbrž tudi jamranje ne bi seglo do ljubljanskih ušes. In so se namesto na jamranje osredotočili na lastne moči. No, Zasavci, zaposleni v Lafargeu, so se raje odločili za jamrajoče pismo premierju Borutu Pahorju, Uroš, Dušan, Metka, Aleksander in takrat tudi še Boštjan iz Ravenske vasi pa so nekaj tisoč ljudi iz Zasavja odpeljali kar do premierja. Ne jamrat, ampak glasno povedat, da imajo dovolj tega, da faranom za vrat dihajo furani iz cementarniškega dimnika in da jih zastrupljajo z dioksini. Skratka, Zasavci so se osredotočili na lastne moči, premier Pahor pa tudi: ognil se jim je skozi zadnja vrata. Najbrž zato, ker je mislil, da mu bodo tudi oni jamrali ...
Te dni si je Lafarge spet nadel vlogo žrtve. Grozno je videti velikana, ki toči solze po tistem, ko je poteptal vse živo pod seboj. Po tistem, ko je Lafarge več let teptal ne le ustavno pravico desettisočev do bivanja v zdravem okolju, temveč tudi njihovo dostojanstvo, zdaj pravi, da je tudi sam žrtev. Žrtev države Slovenije. Da država Slovenija tudi njemu tepta z ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljna ustavna načela – med njimi pravico do učinkovitega pravnega varstva. Pri tem se taisti velikan, ki je nekoč arogantno pometel z vsakim, ki mu je stal na poti do pravice do sežiganja, zastrupljanja in kovanja ekstraprofitov iz odpadkov, ki je hodil v Ljubljano jamrat urednikom časopisov, da se jim v prispevkih godi krivica, ki je plačeval sto tisoče evrov piarovskim agencijam, raznim inštitutom in odvetnikom, da so plahtali Zasavce, Lafargeve zaposlene, Slovenijo in Evropo, taisti velikan se zdaj sklicuje na deklaracijo o človekovih pravicah. Kako že gre tisti stavek? Primite me, pljunil ga bom …
