Veter in misel

Odprta misel, seveda če ni povsem zbezljana, in svež veter, če ni ravno furija, se zdita čudovita v paru.

Objavljeno
30. januar 2019 06.00
Posodobljeno
30. januar 2019 06.00
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Lepo, morda najbolj milo med vsemi slovenskimi besedami, mi zveni misel. Če bi bil tukajšnji prostor bolj odprt, bi tako mogoče poimenovala hčer. Kaj ni beseda krasna, blago- in bistrozvočna hkrati? In če bi bilo okolje bolj prepišno, bi tudi sin morda dobil ime po vetru. Bila bi Misel in Vetrc ali pa Vetrič, a nista, čeprav imata prav tako lepo, vendar manj obremenjujoče ime.

Odprta misel, seveda če ni povsem zbezljana, in svež veter, če ni ravno furija, se zdita čudovita v paru. Nikogar od njiju ni mogoče prisilno zamejiti, to si kdaj naredita le sama, zato pa ju lahko odnese vsepovsod in večinoma tja, kamor hočeta. V njiju je gibanje, dinamika, nemara kar hitrost in predvsem prostost.

Tam, kjer znatno piha, recimo z morja proti kopnemu ali s celine proti odprtemu, so ljudje videti drugačni: pošteno prepihane veter prinaša in odnaša s seboj, tudi v svobodomiselnost. Vsaj kliše je tak, razmišljanje o jugu in burji.

Celinci smo, drugače, menda obsedeni s prepihom, obremenjeni v dobesednem, žal ne nujno pozitivnem pomenu besede. Opažanje ni izvirno moje, ampak je širše, sploh tujci se menda radi šalijo, kako sta pri nas samo za hip, dlje ne, hkrati odprti dve okni.

Še preden lahko dobro potegne, nekdo pritegne: »Zaprite, prepih!« – in tako prepreči, da bi dve lini odprto komunicirali med seboj, mogoče celo loputali s stekli. Vsaj delno verjetno zavpije iz njega tudi nezavedno, češ, svežino, zunanji hlad kaže vedno odmerjati po pameti, da komu ne škodi. In kaj šele, da bi se prehladil ves narod.

Pa je lahko kaj manj umnega kot zapreti se v slabo zračen slonokoščeni stolp, kjer je vse že bolj ko ne dolgočasno znano? Se ograditi pred novo izvirno mislijo in mladim vetrcem? Zato nikoli ne zapiram oken, ker bi se bala prepiha.