Videti skozi njegove oči

Če ne bereš in samo vidiš, ne veš ničesar. Če samo bereš in ničesar ne vidiš, ne čutiš.
Fotografija: Sirski begunci na poti proti srbsko-madžarski meji, kjer nameravajo vstopiti v EU. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Sirski begunci na poti proti srbsko-madžarski meji, kjer nameravajo vstopiti v EU. FOTO: Jure Eržen/Delo

V rokah držim angleško knjigo vojnih reportaž Dispatches from the Frontline of Humanity, ki je najbrž esenca vsega, kar si vojni reporter želi: da bi reportaže, zbrane v knjigi, dosegle čim več ljudi. Napisal jo je moj kolega Boštjan Videmšek. Čudno, a zdaj, ko berem reportaže v angleškem jeziku, se spet vrnejo spomini na vsako pot, na katero sta šla s fotografom Juretom Erženom, kot vsakič, kadar sem prebrala njuno novo reportažo, sem se ponovno vprašala: Kaj vse smo lahko videli z njegovimi očmi; skozi njune oči; kaj vse bi lahko videli, pa nismo hoteli videti? Vsakič, ko sta šla na katero od posebno nevarnih poti, smo bili v novinarski redakciji nekako na trnih, v skrbeh, vsakič znova smo ju željno pričakovali, in čakali na zgodbe iz prve roke. Vsakič sem ju spraševala iste stavke: Zakaj spet, kako zmoreta, kaj ju žene, kako zdržita? Kako po teh pretresljivih izkušnjah, podobah groze, še lahko verjameta v človeka?

»Videmšek trpljenju da človeški obraz,« je v predgovoru h knjigi z naslovom Oda umirajoči umetnosti zapisal Khaled Diab. Oda umirajoči umetnosti. Je res poglobljena literarna reportaža nekaj, kar umira, izumira? Že ob prvem tekstu se zaveš, da ne. Da bodo vedno obstajali bralci, ki si bodo znali vzeti čas, čeprav na robu časa. Zgodba nikoli ne bo umrla. Vse se začne z zgodbo, prosto po Ryszardu Kapuścińskem pravi tudi Boštjan. A zgodba je samo pol; ni celovita in popolna, dokler ti kot avtor ne postaneš del nje. Dokler na lastni koži nisi izkusil dogodka, o katerem poročaš. V svoji knjigi za reportažne sladokusce Pot na Orient je Ervin Hladnik Milharčič zapisal nekaj podobnega: Če ne bereš in samo vidiš, ne veš ničesar. Če samo bereš in ničesar ne vidiš, ne čutiš.« Oziroma kot bi rekel kultni vojni reporter Robert Capa: Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu. Videmšek in Eržen sta bila vedno, ne le blizu, ampak tam.