Vlada naj se zgleduje po Karolyju

Skrivnost uspeha Vlada Karolyja je, da mu je pomemben najprej človek, dobiček pa je le posledica.

Objavljeno
07. marec 2013 14.35
Jože Pojbič, Murska Sobota
Jože Pojbič, Murska Sobota

Naša nova in prva mandatarka v zgodovini naše državice Alenka Bratušek tačas preživlja naporne pogajalske dneve, ko poskuša na skupni imenovalec spraviti kup strankarskih, lobističnih, gospodarskih in kdove kakšnih še interesov, da bi lahko na koncu sestavila vlado, ki naj bi uresničevala vse te interese. Kar je skorajda misija nemogoče.


Pa bi si lahko zelo poenostavila delo in vsem pogajalcem za zgled postavila murskosoboškega podjetnika Vlada Karolyja, ki je iz gastarbajterskega avtomehanika z nenehnim trdim delom, odrekanjem in podjetniško iznajdljivostjo v dvajsetih letih postal za naše razmere nekoliko neobičajen kapitalist, ki je zgradil hitro rastoče podjetje GMT z več kot 130 zaposlenimi in vsakoletnim večmilijonskim dobičkom, v katerem so zadovoljni vsi.

Karoly se ne žene za tem, da bi ustvaril čimveč dobička in ga porabil zase in za takšne cilje ne pušča krvi svojim zaposlenim. Nasprotno, razvaja jih, jih zelo dobro plačuje, vozi na plačane izlete in ekskurzije, skupaj z njimi proslavlja rojstne dneve in ima celo svojo pisarno neposredno med njimi, v svoji največji prodajalni avtomobilskih rezervnih delov v Murski Soboti.

V zameno za vse to pa od njih pričakuje trdo in dobro delo, za kar jim s svojim delom od jutra do večera daje najboljši zgled. Zanj njegovi zaposleni niso samo sredstvo za ustvarjanje denarja, živi stroji, v katere bi nekateri radi vlagali čim manj in iz njih izvlekli čim več. Zanj so to ljudje s svojimi potrebami, družinami, željami in trudi se, da bi jim te želje tudi uresničil.

Cilj je torej človek, dobiček je le posledica. To je skrivnost uspeha, ob katerem so zadovoljni vsi.


Je želja, da bi takšno filozofijo prenesli tudi na državno raven in da bi se naša vlada in naše gospodarstvo do svojega ljudstva in zaposlenih obnašalo podobno kot Vlado Karoly, preveč utopična?


O štoru, ki noče izginiti


Ob cesti med Črešnjevci in Orehovci menda že nekaj mesecev štrli nevaren drevesni štor, ki so ga cestarji, ki so podrli nevarno drevo, pustili malce previsokega in sedaj ogroža vse, ki bi se odločili zapeljati s ceste v jarek ravno na tistem mestu.

Tisti, ki se vozijo tam mimo, menda že nekaj mesecev opozarjajo na prežečo nevarnost, štor je postal tudi tema razprave radgonskih občinskih svetnikov, občina je že opozorila »pristojne službe«, da je treba štor odstraniti, štor pa še kar stoji in ogroža. In sam od sebe nikakor noče izginiti.


Ob tej isti cesti je v dveh vaseh cel kup kmetij in na vsaki imajo vsaj eno motorno žago. Tudi najmanj polovica občinskih svetnikov ima doma gotovo te koristne naprave.


Kako je že rekel John F. Kennedy? »Ne sprašujte, kaj lahko vaša država stori za vas. Vprašajte raje, kaj lahko vi storite zanjo!« In če bi nekdo od teh, ki se sprašujejo, kdaj bo štor izginil, porabil deset minut časa in štor odžagal, tega pravzaprav ne bi storil za državo, ampak zase in za ljudi okoli sebe.