Vojna in mir: Iranske zadrege

Nekaj, kar naj bi bilo s strani režima, a v imenu ljudstva uperjeno proti predsedniku Rohaniju, je hitro preraslo v veliko bolj socialno kot pa politično motivirane proteste.
Objavljeno
03. januar 2018 16.03
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Proteste, ki so zajeli ulice številnih iranskih mest, bi bilo napačno označiti za protirežimske. Črno-bela optika in posploševanje izjemno kompleksnega dogajanje v Iranu – še posebej z asociacijami na »arabsko pomlad« izpred šestih in »zeleno gibanje« izpred osmih let in pol – dodatno ožita polje zaznave.

Številni neodvisni iranski viri – kolikor je to ob močni informacijski blokadi in omejenem delovanju spleta mogoče – javljajo, da so prvi protest v Mašadu, drugem največjem iranskem mestu z močno prisotnostjo verskih avtoritet in varnostnih sil, dejansko organizirali kar predstavniki verskih oblasti. Ti naj bi želeli spodkopati sorazmerno zmernega predsednika Hasana Rohanija, dejansko pa globoko režimskega človeka, ki nikakor ni bil prva izbira ajatole Hameneja in njegovih pokornih mul iz Koma.

Toda protesti so zelo hitro prerasli »predviden okvir«. Organizatorji prvega shoda so očitno krepko podcenili nezadovoljstvo, ki tli v iranski družbi. Hkrati so za gorivo protestov uporabili novi iranski proračun ter nerazložljivo visok dvig cen hrane – v primeru jajc in perutnine tudi za petdeset odstotkov. V državi, ki že vrsto let trpi hude posledice mednarodnih sankcij, korupcije, močno skrhanih gospodarskih struktur, inflacije, brezposelnosti, nepotizma, klientelizma in »privatizacije« ključnih delov ekonomije – po egiptovskem zgledu – s strani republikanske garde, takšen dvig cen za velik del prebivalstva pomeni razliko med življenjem in životarjenjem. Ta razlika je po navadi močnejša od ideologije, teorij zarote in patriotizma.

Nekaj, kar naj bi bilo s strani režima, a v imenu ljudstva uperjeno proti predsedniku Rohaniju, je hitro preraslo v veliko bolj socialno kot pa politično motivirane proteste. Vrhovni verski voditelj in njegovi adjutanti, ki so želeli na javno tnalo poriniti Rohanija, so se pošteno ušteli. Nemudoma so tudi sami postali tarče nakopičenega nezadovoljstva. Ker prva taktika ni delovala, so nemudoma uporabili drugo – organizacijo protestov so pripisali tujim obveščevalnim službam in veleposlaništvom, ki so dogajanje na ulicah iranskih mest dejansko zelo hitro izkoristile za uveljavljanje lastnih interesov. Na čelu z Združenimi državami in Izraelom. Še en dementen Trumpov odziv je »legitimiziral« njihovo paranojo. Ajatola in mule si lepšega darila preprosto ne bi mogli želeti: Trump je skupaj z Netanjahujem omejil kredibilnost protestnikov, »krempljev tujih sil«, in tako utrdil položaj iranskega režima. Ta se zaradi intenzivnega sodelovanja v sirski, iraški in jemenski vojni ter že dolgo ne več le hladni vojni s Saudsko Arabijo že vsaj sedem let ne more več pretvarjati, da je »miroljuben« in ga zanima le dogajanje znotraj lastnih meja. Nasprotno!

Iranski režim je širitev protestov očitno presenetila. Odziv na množično izražanje nezadovoljstva je bil – za standarde iranskih represivnih organov – kljub približno 500 aretacijam in dvaindvajsetim smrtnim žrtvam za zdaj sorazmerno mil. Kot da bi se oblasti bale, da bi vse skupaj lahko zelo hitro – in nepovratno – šlo predaleč. Ogromno je namreč v igri. Še zdaleč ne le za Iran.