Vojna in mir: Odpiralec vrat

Novinarsko delo na vojnih območjih ne bi bilo mogoče brez pomoči lokalnih »fixerjev«.
Objavljeno
22. november 2017 13.44
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Vozili smo se med ruševinami Mosula, najbolj uničenega mesta po drugi svetovni vojni. Drobna, a kompaktna mednarodna novinarska ekipa, je imela za seboj vse vojne zadnjih petindvajsetih let. A to nam pri dojemanju razkosanih ostankov nekoč drugega največjega iraškega mesta ni kaj dosti pomagalo. Da, videli smo veliko, preveč. Toda uničenje v Mosulu presega meje najbolj neuravnovešene domišljije. Za razumevanje takšnega opustošenja preprosto nismo imeli pravih orodij. Ne čustvenih ne intelektualnih.

Čudili smo se in večinoma molčali. Sem ter tja je kdo postavil bolj ali manj retorično vprašanje. »Zakaj?« 26-letni Halan Ibrahim Šeha, kurdski »fixer«, tisti, ki je poskrbel - med drugim - za organizacijo našega obiska zahodnega Mosula, se ni ne čudil ne molčal. Na prvih frontnih črtah je preživel vseh devet mesecev. Večino časa je preživel pridružen različnim enotam iraške vojske - tudi elitni Zlati diviziji, ki je v bojih z Islamsko državo izgubila skoraj polovico mož in »tehnike«. Po frontnih črtah je vodil (proti)vojne poročevalce naše generacije. Osebno je spoznal vse ključne častnike iraške vojske in šiitske milice Hašd al Šabi. Videl je vse, kar je mogoče videti, in doživel vse, kar je mogoče doživeti. Postal je neprecenljiv vir zvez, poznanstev, informacij, izkušenj in zgodb.

»Pred ofenzivo na Mosul sem v Erbilu vodil majhno restavracijo. Nekaj časa mi je šlo dobro, potem pa je velik del severnega Iraka zasedel Daeš [arabsko ime za IS]. Ljudje so nehali hoditi ven in nehali zapravljati. Moj posel je propadel, moral sem začeti znova,« je med nizanjem podrobnosti o pouličnih bitkah dejal Halan. V prvi fazi ofenzive je bil dostop do bojišč skoraj povsem odprt - samomorilske napade, ostrostrelski ogenj, raketiranje in bombardiranje smo spremljali skoraj kot resničnostni spektakel: to je bil čas, ko so nam iraške sile skupaj s kurdskimi pešmergami in mednarodno koalicijo pod vodstvom ZDA hotele predstaviti ofenzivo na Mosul kot »zgodbo o uspehu«.

Potem je IS udarila nazaj. Strategija se je porušila. V Bagdadu so se odločili za popolno uničenje zahodnega Mosula - mesto so spremenili v prah in ga žrtvovali v imenu vojne zmage. Na srhljive frontne črte je bilo mogoče priti le še s pomočjo »fixerjev«, kot je Halan, ki so na severu Iraka razvili prav posebno »industrijsko vejo«. Halan je postal vezni člen med novinarji, vojsko, humanitarnimi organizacijami in civilisti, ujetimi v navzkrižnem ognju.

»V devetih mesecih sem le nekajkrat spal doma. Mami sem se lagal, da sem na varnem, čeprav me je večkrat poklicala ravno med bombardiranjem. Umrlo je ogromno ljudi, ki sem jih poznal. Vsak dan sem spremljal, kako izginja veliko mesto. Kako se spreminjajo ljudje. Premikal sem se skupaj s frontno črto, nekje sem izgubil strah, postal sem del bitke, nič več me ni moglo presenetiti,« je nadaljeval mladenič, ki prihaja iz bogate družine - njegov oče s perutnino oskrbuje pol Iraka, sam pa je tik pred začetkom ofenzive končal študij angleščine na zasebni univerzi v Erbilu. Angleško govori z oxfordskim naglasom, a v tujini je bil le enkrat - in še to v Turčiji. Samoiniciativno se je naučil štiri jezike.

Njegova razgledanost je osupljiva. Še bolj osupljiv je način, kako s socialnimi spretnostmi drug za drugimi odpira vrata, ki se zdijo neprodušno zaprta. Človeška, institucionalna, vojaška. Brez Halana, ki so ga tragedije in šokterapije naredile ponižno človečnega, tokratno poročanje iz Iraka ne bi bilo mogoče. To je zahvala v imenu celega razreda.