Vojna in mir: Ugandska lekcija Evropi

Nekoč smo veliko govorili o Evropi (tudi o Sloveniji) kot »svetilniku« svobode.

Objavljeno
11. maj 2017 11.12
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
V Ugando je lani prišlo več beguncev kot leta 2015, na vrhuncu navala beguncev prek balkanske in sredozemske poti, v celotno Evropsko unijo. Dober milijon, večinoma iz Južnega Sudana, kjer že tri leta in pol divja brutalna, a skoraj spregledana državljanska vojna. V prvih štirih mesecih letošnjega leta se je eksodus prebivalcev Južnega Sudana proti njihovi južni sosedi nadaljeval – po podatkih visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) v Ugando na dan v povprečju vstopi okoli 3000 južnosudanskih beguncev.

Na severu države, tik ob južnosudanski meji, so v zadnjem letu zrasla velikanska begunska naselja – tukajšnji uradniki in humanitarni delavci se izogibajo uporabi besedne zveze »begunsko taborišče«, begunska naselja pa so dejansko manjše vasi, v katerih kljub pomanjkanju in travmatiziranosti prebivalcev življenje poteka kolikor se le da normalno in s kolikor se le da – dostojanstva. V begunskem taborišču/naselju Bidi Bidi na območju Zahodnega Nila živi okoli 300.000 ljudi, to begunsko taborišče/naselje je največje na svetu.

Toda v Evropi ta zgodba ne obstaja. Kaj šele v iz dneva v dan bolj rasistični in egoistični Sloveniji, ki je zaradi nekaj ducatov ljudi na begu pred vojnami, ki so se bolj ali manj po naključju za nekaj časa ustavili v naši državi, sprejela »izredne ukrepe« in se zaradi, milo rečeno, abotno precenjene »migrantske grožnje« odpovedala ostankom svoje etične substance ter pri tem (zakon o tujcih) zavestno ignorirala vse ključne mednarodne konvencije o človekovih pravicah.

V Ugandi, kjer ljudje zelo dobro poznajo usodo begunstva in travmo vojne, ni tako. Nasprotno. Vzhodnoafriška država, ki meji na v zadnjih letih (in desetletjih) najbolj konfliktne države na celini (Demokratična republika Kongo, Ruanda, Burundi, Južni Sudan), je leta 2006 sprejela begunsko zakonodajo, ki je med najbolj odprtimi na svetu. Beguncem po nezapleteni pridobitvi uradnega statusa omogoča pravico do dela in svobodnega gibanja, hkrati pa jim ugandska država podeli nekaj obdelovalne zemlje in, med drugim, možnost odprtja podjetja.

Odprta begunska politika je rešila na stotisoče človeških duš in obenem pozitivno vplivala na ugandsko gospodarstvo. Šele ko je konflikt v Južnem Sudanu v morilski kombinaciji z lakoto in sušo »zrasel« v vseobsegajočo državljansko vojno in je število beguncev v Ugandi doseglo biblijske razsežnosti, je bilo v krajih z največ begunci mogoče slišati prve, tako domače zveneče pritožbe o »tujcih, ki nam bodo vzeli delo«. A oblasti v Kampali, katerim je sicer mogoče očitati marsikaj, kljub silovitim pritiskom na vodne in prehranske vire, obdelovalno zemljo in trg dela niso naredile niti enega koraka nazaj. Begunci so še vedno dobrodošli in tu se – brez izjem – prav vsi zavedajo, da se vojna, še ena vojna v nesrečnem Južnem Sudanu, peskovniku geostrateških manipulatorjev in globalnih naftnih mogulov, še dolgo ne bo končala.

Spomnim se, da smo nekoč veliko govorili o Evropi (tudi o Sloveniji) kot »svetilniku svobode«. Z begunske perspektive bi bila ta stara šala težko manj smešna. Tista drobna luč na koncu evropskega predora, ki jo je še mogoče videti od daleč, nikakor ni svetilnik, pač pa vlak, ki beguncem prihaja nasproti. Marsikje tudi − dobesedno.