Vojna in mir: Ukinitev naroda

Ena najbolj logičnih, transparentnih in pričakovanih potez Bele hiše v zadnjih letih.
Objavljeno
14. december 2017 11.00
Posodobljeno
14. december 2017 11.00
Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da veleposlaništvo Združenih držav Amerike iz bližine mestne plaže v Tel Avivu prestavi v Jeruzalem, najbolj sveto vseh mest, je bila ena najbolj logičnih, transparentnih, konsistentnih in pričakovanih potez Bele hiše v zadnjih letih – seveda v kontekstu ameriške zunanje politike.

Zunanje politike, ki je serijsko in brez kakršnih koli »izhodnih strategij« začenjala nepravične vojne. Zunanje politike, ki je z invazijo na Irak poskrbela za začetek organskega razpada Bližnjega vzhoda. Zunanje politike, ki se je vrsto let pretvarjala, da je glede izraelsko-palestinskega vprašanja zainteresirana za »rešitev dveh držav«, hkrati pa delala realpolitične, varnostne, ekonomske in diplomatske poteze, ki so celostno onemogočale – in tudi onemogočile – nastanek palestinske države. Zunanje politike, ki je »legitimizirala« islamofobijo. Zunanje politike, ki je močno prispevala h grobemu krčenju palestinskega ozemlja.

Prispevala je k novi normalnosti, znotraj katere pogojev za palestinsko državnost že dolgo ni več. Novi normalnosti, znotraj katere sta blokada in periodično bombardiranje območja Gaze postala mednarodno sprejemljiva ukrepa proti gibanju Hamas in množico izčrpanih civilistov, ki životarijo v največjem odprtem zaporu na svetu. Novi normalnosti, ki je v kontekstu globalnega »zeitgeista« in vladavin(e) sovraštva (tudi) v Izraelu na vrh politike naplavila skrajne desničarje, rasiste, ksenofobe in verske skrajneže. Novi normalnosti, ki je v Izraelu dokončno ubila pionirske ideje in ideale ter družbo razslojila po (ekonomsko) ameriškem in po (etnično) starem južnoafriškem »vzoru«.

Novi normalnosti, v kateri so med seboj nepovratno sprti Palestinci – uradna pomiritev Fataha in Hamasa je bila le neuspešen marketinški trik – ob upanju na vsaj malce pravično nadaljevanje bližnjevzhodnega mirovnega procesa izgubili tudi veliko samospoštovanja, dostojanstva in političnega poguma. Novi normalnosti, v kateri niti z debelo lečo ni mogoče najti enega samega kredibilnega palestinskega politika. Novi normalnosti, v kateri resna oblika palestinskega upora – nekakšna tretja intifada – sploh ni več mogoča, saj so Palestinci na vseh ravneh tako oslabljeni, hkrati pa tudi psihološko poraženi, da niso več sposobni odziva »v imenu celotnega razreda«. Novi normalnosti, v kateri tako imenovano palestinsko vprašanje na Bližnjem vzhodu in v islamskem svetu tako rekoč ne obstaja več. Novi normalnosti, v kateri se je tragedija preganjanega ljudstva izgubila med ruševinami Sirije, Iraka in hitro talečega se zgodovinskega spomina.

Novi normalnosti, v kateri je Izraelu bolj udobno kot kadar koli v moderni zgodovini. In novi normalnosti, v kateri se je agresivna izraelska politika – bodeče žice in mejni zidovi v Evropi ter odprta vojna proti beguncem in migrantom – izkazala za … avantgardno.

Donald Trump je naredil le tisto, kar so do zdaj počeli prav vsi ameriški predsedniki, a so se pretvarjali, da tega ne počnejo. Obenem je Palestince kot narod s selitvijo ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem preprosto ukinil.

Vojna in mir: Ukinitev naroda

Jeruzalem skozi Davidovo zvezdo. Foto: Oded Balilty/AP