Vojna in mir: Zločin nad otroštvom

Otroci, ki jih Slovenija noče sprejeti. Krivi so, ker so (pre)živeli.

Objavljeno
15. marec 2017 17.43
TOPSHOT-SYRIA-CONFLCIT-ALEPPO
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Lani je bilo po najnovejšem poročilu Unicefa v Siriji ubitih 652 otrok, od tega 255 v šolah ali njihovi neposredni bližini. Največ v vseh šestih letih najbolj krvavega konflikta našega časa, v katerem je bilo ubitih najmanj 300.000 ljudi, razseljenih pa znotraj in zunaj opustošene države več kot deset milijonov, skoraj polovica prebivalstva. Po podatkih Unicefa na težko dostopnih območjih Sirije, kamor humanitarna pomoč pride le redko, živi okoli 2,8 milijona otrok. Tristo tisoč jih živi na obleganih območjih. Kar dva milijona otrok ne hodi v šolo − po podatkih Unicefa so bile sirske šole v šestih letih vojne napadene kar (!) štiritisočkrat.

»Sirski otroci so se znašli na dnu. Zadnje leto je bilo najhujše. Bili so porinjeni do roba − tudi zelo majhni so bili rekrutirani v vojsko, uporabljajo jih na nadzornih točkah, učijo uporabljati orožje, služijo kot stražarji v zaporih. Imamo celo poročila o tem, da mladoletni dečki spolno zlorabljajo deklice, grozno je,« je dejala Juliette Touma, tiskovna predstavnica Unicefa na Bližnjem vzhodu.

Skoraj 2,5 milijona sirskih otrok živi v begunstvu; številni v grozljivih, z vojno primerljivih razmerah, za katere je med drugim odgovorna tudi evropska in slovenska (proti)begunska politika. Sirski otroci so v begunstvu − o tem sem se ničkolikokrat prepričal v Libanonu, Jordaniji, Turčiji in tudi v nekaterih evropskih državah − prisiljeni v otroško delo, beračenje, prostitucijo … Kar dve tretjini begunskih otrok preživlja svojo družino. Kar pol milijona šoloobveznih sirskih beguncev ne hodi v šolo, kar je strašna novica za prihodnost sirske države in predvsem družbe. To, da je otrokom uspelo pobegniti pred vojno, jih ni obvarovalo pred vseprisotnim zlom.

Trenutno potrebuje nujno humanitarno pomoč v svoji razkosani domovini šest milijonov sirskih otrok − dvanajstkrat več kot po prvem letu vojne. V zadnjem letu, ko je bilo v Siriji najhuje, se je opazno povečalo tudi število otrok vojakov: lani je bilo iz različnih milic po podatkih Unicefa poslano na frontne črte (najmanj) 850 otrok. Sodeč po intervjujih organizacije Save the Children je kar 70 odstotkov sirskih otrok kazalo znake »toksičnega stresa« oziroma sindroma posttravmatskega stresa. Od mokrenja, agresije, uporabe drog do nemosti, samomorilnosti in samopoškodovanja. To so grozljive številke in podatki, ki pričajo o gigantskem zločinu proti otroštvu, za katerega so odgovorni prav vsi lokalni, regionalni in globalni akterji sirske vojne.

Hala, učiteljica iz dolgo obleganega mesteca Madaja, je povedala preiskovalcem: »Otroci si želijo biti mrtvi, saj bi tako lahko odšli v nebesa, kjer je toplo in bi lahko jedli ter se igrali. Želijo si, da bi jih ranil ostrostrelec, saj bi tako lahko odšli v bolnišnico in zapustili oblegano mesto ter jedli, kar bi hoteli.«

To so otroci, ki jih Slovenija noče sprejeti.

Krivi so, ker so (pre)živeli.