Volk z Wall Streeta: Grexit ali kako obogateti z nedogodkom

Čeprav na izstop Grčije iz monetarne unije alias grexit z gotovostjo ne upajo staviti niti najdrznejši hazarderji, vnema pa mine tudi goreče revolucionarje in zadrte anarhiste, saj se ob natolcevanju o nadaljevanju grške tragedije le malokdo spomni omeniti dejstvo, da tamkajšnja levica sploh nima tako radikalne agende, so mediji polni gotovih napovedi o revanšističnem levičarju Aleksisu Ciprasu, ki ga Berlin v španoviji z večinskimi mediji poskuša prikazati kot družbenega in političnega prevratnika.

A resnica je kakopak drugačna. Cipras namreč daje vtis modrega moža ali pač zgolj zrelega in pretkanega politika. Politična žival, ki pri svojih štiridesetih in naraščajoči popularnosti ve, da je biti revolucionar aktualno in smotrno tam do tridesetega leta ali ko pač beračiš nekje na obronkih javnomnenjske podpore. Bolj ko se vzpenjaš proti političnemu Olimpu, bolj je nasprotovanje ustaljenemu redu in sistemu kontraproduktivno. Cipras se še kako dobro zaveda, da je njegova država zadnja, ki bi si drznila zapustiti območje evra ali zavrniti reformne zaveze ameriško-evropski trojki, saj si tega pač ne more privoščiti. Grčija je preprosto prezadolžena ter premalo pomembna in vplivna, da bi lahko postavljala pogoje. Tudi širjenje grškega »virusa« po presoji finančnih trgov ni več realna grožnja, saj cene obveznic Španije in Italije v zadnjih tednih niso reagirale na histerijo o vnovičnem grexitu. Grčija je, čeprav proti lastni volji, najvzornejši učenec neoliberalne šole in tako bo še nekaj časa. O grexitu kot realni možnosti tako govorijo vsi, ki ne živijo v Grčiji, kjer o izstopu resno ne razmišlja tako rekoč nihče.

Zato je jasno, da gre pri tem za še eno klasično politično igro evrokratov v slogu »skrivalnic in nožev«, kjer nikakor ne gre za vzorčno discipliniranje prihodnje grške oblasti in vsekakor gre za utrjevanje avtoritete Berlina. Kajti treba se je zavedati, da Berlin bolj kot Ciprasov ekonomski načrt skrbi tradicionalno muhasti in bonvivanski Pariz, ki mu evropska varčevalna politika po receptu nemške Bundesbank nikoli ni bila po godu.

Pravzaprav je danes med progresivnimi evropskimi političnimi elitami modno nasprotovati drakonskim varčevalnim ukrepom. Vendar imata simbolika in vzpostavljanje finančnega reda v zvezi s 500 milijoni prebivalcev že od začetka krize skrajno negativne posledice. Poigravanje z izstopom iz denarne unije je dvorezen meč, s katerim Berlin morda res disciplinira in od enostranskega delovanja odvrača druge članice, vendar obenem posredno draží življenje vseh Evropejcev. Finančni trgi so plahe ptice, zato ni presenetljivo, da se je ob nemškem blefu cena grškega zadolževanja kmalu povzpela na raven izpred treh let. Tega smo Evropejci posredno financirali že prej, zdaj pa bomo očitno prek mehanizma kvantitativnega lajšanja Evropske centralne banke kmalu to počeli še bolj direktno. Če kdo v Uniji spodbuja moralni hazard, za kar Nemčija že od začetka krize obtožuje sleherno grško vlado, zdaj pa celo tisto, ki niti še ni izvoljena, to z draženjem grškega zadolževanja počne prav Berlin. Kdo ima torej korist?

Na svetu je tako, da obstajajo ljudje, ki pametujejo, in ljudje, ki na ta račun služijo denar. Daniel Loeb, nekdanji broker globalnega bančnega behemota Citibank, ustanovitelj sklada hedge Third Point, ki upravlja približno deset milijard ameriških dolarjev vredno premoženje vlagateljev, je vsekakor človek, ki veliko raje posluša šelestenje bankovcev kot retorične masturbacije samooklicanih strokovnjakov. Ko so se leta 2012 pri iskanju strategije za preigravanje muhastega trga ušteli številni hedgerji, je Third Point z brezbrižno eleganco prestižnega rolls-roycea, ki se nonšalantno vozi mimo strupeno zavistnih pogledov mimoidočih, vsem svojim konkurentom v obraz vrgel olimpijski dosežek dvajsetodstotnega donosa! Ta je bil posledica drzne stave na evropsko prepirljivost in zgodovinsko pogojeno zamerljivost med konkurenčnimi in kulturno povsem nekompatibilnimi narodi.

No, marsikdo bi dejal, da je Daniel stavil na nečimrnost evropskih voditeljev. In imel bi prav, kajti ameriški finančni wunderkind je za svoje vlagatelje z obveznicami domovine olimpijskih iger priigral kar milijardo dolarjev. Takratna bonanza z grškim dolgom se je odvila po skoraj enakem scenariju, kakršnemu smo priča v času aktualnih predčasnih volitev. Stoodstotni deja vu! Medtem ko so vsi govorili o grškemu izstopu iz monetarne unije, so zahtevani donosi na državne obveznice, tako kot v zadnjih tednih pred predčasnimi volitvami, naraščali. A takratna vlada premiera Antonisa Samarasa, tako kot vse bolj verjetna Ciprasova, je v tem času pripravila načrt sanacije, ki je vključeval številne nekonvencionalne rešitve, razen grexita. Z drugimi besedami to pomeni, da so bili vsi, vključno s paničnimi vlagatelji, prepričani, da bo Grčija ali bankrotirala ali izstopila ali celo oboje, čeprav je bila realnost ravno nasprotna. Večina je pametovala, čreda paničarila, peščica služila. V vsakem primeru so cene obveznic zaradi govoric padle na rekordno nizko raven 17 centov za dolar, kar je Daniel začutil kot enkratno priložnost. Kupuj v krizi in prodajaj v času debelih krav.

Negativna stava na grexit, na finančni rimejk Dogodka v mestu Gogi, se je Danu obrestovala leta 2012, ko so si Atene od skupine ameriških hedge skladov povrnile svoj dolg v višini dobrih deset milijard dolarjev, ki so prišle v obliki evropske pomoči. Cena, ki so jo Grki plačali za odkup lastnega dolga? 34 centov za dolar. Za ene tragedija, za druge − donosna − komedija. In ne, poanta grške bonanze ni brezsramno služenje špekulantov na račun nesreče drugih, ampak dejstvo, da retorično izsiljevanje in preigravanje evropskih elit Evropejce veliko stane. Kot že rečeno: obstajajo ljudje, ki pametujejo, in tisti, ki imajo od tega zaslužek.