Tiskane izdaje
So stvari, ki se pojavljajo s frekvenco, po kateri lahko človek pregovorno nastavi uro. V ZDA je to, denimo, sezona tornadov, v Indiji monsunsko deževje, medtem ko se japonsko otočje prav te dni kaže v razkošnem spomladanskem plašču cvetočih češenj.
No, v Evropi bo vloga koledarske stalnice očitno pripadla kar kronični grški dolžniški krizi. Saj, če bomo morda na tej strani Atlantika letos imeli kislo poletje, bo to, vsaj na politično-ekonomskem področju, nadvse vroče. Vročico grexita pa bo v juniju stopnjeval tudi neobičajen vdor vročega zraka iznad britanskega otočja, kajti naši anglosaški bratje bodo na referendumu konec junija odločali o svoji prihodnosti znotraj oziroma zunaj Evropske unije.
Da bo Helenska republika znova prekrižala dopustniške načrte evrobirokratov, novinarjem pomagala prebroditi sila težavno obdobje kislih kumaric, vsem drugim pa tako ali drugače pospešila srčni utrip, kaže graf, ki so ga objavili pri Bloombergu. Država mora namreč v poletnih mesecih odplačati kar deset milijard evrov dolga, kar je bilo že ob sklenitvi lanskega dogovora z upniki skrajno dvomljivo, zdaj pa je popolnoma jasno, da zadanega ne bo zmogla.
Grki morajo namreč za sprostitev druge tranše tretjega paketa 86 milijard evrov vrednega posojila do poletja izpeljati vrsto gospodarskih in strukturnih reform. Vlada premiera Aleksisa Ciprasa za kaj takega nima ne časa, ne podpore parlamenta, ne podpore javnosti, še najmanj pa volje. Če bi imela denar, to ne bi bil problem, ampak država, iz katere so investitorji samo februarja potegnili kar 500 milijonov evrov, ga premore komajda za plače in pokojnine.
Grkom v evrski uniji že nekaj let ni lahko. O njihovih tantalovih mukah najbolj zgovorno priča prav zadnje vročično poletje, ko je tamkajšnja vlada na vrhuncu prerivanja oziroma natančneje neusmiljenega barskega pretepa z zloglasno trojko, ki bi ga le največji optimisti lahko opisali kot pogajanja, celo razpisala referendum o nadaljnji usodi države znotraj evroobmočja. »Zmaga« upnikov z Nemčijo na čelu na maratonskih pogajanjih v Bruslju je bila pričakovana in neizbežna, vendar hkrati, zaradi vsiljenih drakonskih reformnih zahtev do grške države in naroda, zgolj simbolična, prestižna, pravzaprav pa pirova. Berlin si je s tem namreč zagotovil predvsem to, da se bo zatečeno stanje na jugu Evrope zagotovo ponovilo in ob odsotnosti fleksibilnejših rešitev napredovalo v kronično obolenje.
Cipras je stavil na vse ali nič, pričakovano kapituliral, postal − resda godrnjavi − izvajalec neoliberalnih reform, s tem »izdal« prizadevanja in novolevičarsko ideologijo stranke Siriza, jo v refleksu samoohranitve neizbežno očistil najbolj radikalnih elementov (med drugim se je poslovil tudi finančni minister Janis Varufakis, ki je simboliziral helensko kljubovanje zahtevam upnikov) in se tako s padajočo javnomnenjsko podporo pomaknil v relativno varno, vendar brezbarvno, slabokrvno in opravilno nesposobno politično sredino. Tragično je, da je bil grški voditelj za ohranitev države znotraj evroobmočja prisiljen razpisati referendum o njenem izstopu, s čimer je zastavil in zapravil ves svoj politični kapital, ki bi ga krvavo potreboval prav zdaj, ko prihaja čas revizije dela njegove vlade v zimskem ciklusu.
Vendar pa grški premier konca tega dolžniškega epa morebiti le ne bo dočakal kot najbolj tragičen lik. Saj, čeprav je ta s spektakularnim referendumskim fiaskom in posledično kapitulacijo v Bruslju resda postal politični kadaver, s čimer sta Berlin in Bruslej uspešno zatrla vsakršno možnost uveljavitve alternative varčevalnemu diktatu (španski Podemos), zdaj njegova nezmožnost izvajanja dogovorjenega za Evropsko unijo predstavlja eksistencialno grožnjo. Da je lahko dolžniška kriza Helenov povod za razpad celotnega evroobmočja, je namreč že ponarodel scenarij razvoja dogodkov. In še: če Atene v zimskem mrtvilu niso izpeljale večine dogovorjenega (pokojninska in davčna reforma, privatizacijski sklad, krčenje obsega slabih posojil itd.), potem Bruselj na področju stabilnosti in dodatnih varoval pred negativnimi posledicami grexita ni naredil nič. Tamkajšnje birokrate sta namreč v vmesnem času preveč zaposlovala begunska kriza in morebitni izstop Velike Britanije iz EU (brexit), ki za tvorbo − ne pa njene birokrate − v resnici nista eksistencialna izziva.
Zato kdor, kakor doslej Nemčija, podcenjuje pomen grških težav ali pa se je nanje zaradi kroničnih zapletov že nekako navadil, dela hudo napako. In to sebi v škodo. Bolj noro od bizarne logike rangiranja težav stare celine, ki jo izvajajo njene disfunkcionalne politične elite in ki kvečjemu odseva njihovo cinično željo po samoohranitvi, je namreč le še njihovo vztrajanje pri »vzgojnem oštevanju« grškega vodstva, ki je že tako ali tako povsem nemočno, notranje razcepljeno in ideološko pobito. Trpi le še narod, saj grški BDP še naprej tone, medtem ko je brez dela kar četrtina državljanov.
Nenavadno, a zelo življenjsko je, da se priložnost za dokončno rešitev grške krize kaže v času najtežjih preizkušenj za EU. Pa vendar niti ne, kajti šele takrat smo ljudje pripravljeni naše egotripe, ugled, čast in kar je še podobne navlake, ki nam stoji na poti k doseganju dogovorov, zamenjati za funkcionalni pragmatizem. Grška kriza je v primerjavi z begunsko in brexitom, astronomskim denarnim vložkom kljub in pod pogojem negacije prizadevanj utrjevanja nemškega primata v Evropi nemara še najlažje rešljiva zagata. Kajti v resnici je že od vsega začetka šlo za princip, poplačilo dolga je bilo drugotnega pomena. In še dobro, da je tako, kajti nezaceljena finančna rana na njenem jugu bi za preživetje EU utegnila biti usodnejša od preostalih dveh na(d)log.
Ironija, ali pač zakon izravnave, je, da mora za dosego razpleta finančnih težav v dogajanje znova poseči prav nemška kanclerka Angela Merkel. Tokrat ne v vlogi strogega starša, ki vzgaja s kaznijo, ampak modrega starša, ki vzgaja z zgledom. Državnika, ki ne deli, da bi vladal, ampak povezuje in išče skupni jezik tam, kjer ga na videz ni. Če so bile nedavne zahteve Merklove od Grčije Shylockov funt mesa, s katerimi je hotela kanclerka poslati nedvoumno sporočilo vsem drugim evropskim dolžnicam, in sicer da z vračanjem izposojenega ne bo heca, potem jo zdaj v ukrepanje sili nujna interna stabilizacija EU in posledično evrske valute, saj poletje prinaša težke eksterne pritiske. In še: če se je v prvem delu dolžniškega epa za preživetje Grčije moral politično žrtvovati Cipras, se mora v drugem aktu za preživetje EU žrtvovati Merklova.
Nemško nasprotovanje odpisu dolgov in opustitvi nerealnega cilja 3,5-odstotnega proračunskega presežka do leta 2018 sta namreč zahtevi, to je zdaj povsem jasno, ki sta grško vlado operativno paralizirali, s tem pa zgolj preložili in dodatno poglobili krizo. V danes popolnoma spremenjeni evropski politični realnosti je ta prepovedani korak za Merklovo postal ne samo sprejemljiv, ampak tudi nujen kompromis, ki ga mora ta, če si želi kontinuitete EU, izposlovati na domačem političnem terenu.
Preskus je zanjo tokrat kajpak zahtevnejši, saj ji na nasprotnem polu ne stoji le trmoglavi Grk, ampak trdosrčni Bundestag, ki na popuščanje Helenom doslej ni bil pripravljen. Domača opozicija bo ponujeno priložnost v spopadanju z izzivi begunske krize že dodobra oslabljeno kanclerko in njeno koalicijo zagotovo izkoristila. »Shylocki« bodo v parlamentu brez dvoma zahtevali svoj funt mesa. A tokrat ne Ciprasovega, ampak Merklove.
