Tiskane izdaje
V zadnjih štirinajstih dneh je bilo v Južnem Sudanu, najmlajši in tudi eni najmanj »zrelih« svetovnih držav, v medetničnih spopadih ubitih več tisoč ljudi. Več kot sto tisoč jih je moralo zapustiti domove.
Spopadi med dominantno etnično skupino Dinka in manjšinskimi Nueri so krepko presegli tradicionalne (sicer skrajno krvave) boje za krave, ženske in dečke: Južni Sudan hodi po izjemno tankem robu novega kroga državljanske vojne, ki se je v največjih mokriščih na svetu komaj končala. Le da so se v državljanski vojni med severom in jugom med seboj spopadali v Kartumu vladajoči Arabci in domorodni Afričani, ki jih vojaškemu režimu kljub »genocidnim naporom« ni uspelo iztrebiti.
Nasprotno. Pred skoraj natanko tremi leti sem v Džubi, najhitreje rastočem mestu na svetu, hodil od volišča do volišča, kjer je na tisoče srečnih prebivalcev Južnega Sudana, ki smo ga takrat pisali še z malo začetnico, na referendumu oddajalo svoj glas za neodvisnost juga, ki je v vojni s severom izgubil skoraj dva milijona ljudi in dolga desetletja razvoja. Ljudje so mi drug za drugim ponosno razlagali, da prihaja čas svobode in, končno, človeka dostojnega življenja.
A poznavalci razmer v Sudanu, predvsem Tomo Križnar, herojski kronist moderne sudanske zgodovine in tragične usode domorodnih afriških ljudstev, so me opozarjali, da odcepitev juga ne bo rešila ne pred severom, ne pred samim seboj, ne pred manipulativnimi zunanjimi silami, ki so projekt samostojnega Južnega Sudana izpeljale na »naftni geostrateški pogon«.
Še manj pa bo samostojnost kaj dobrega prinesla ljudstvom v obmejnih provincah, predvsem Nubam, ki jih bo razkol Sudana ukleščil med izprijene (ekonomsko-politične) interese tako severa kot juga, me je opozarjal Tomo, ki se je na božični dan po dolgih mesecih (komaj) vrnil »domov«. Domov v navednicah zato, ker je Tomo dejansko doma v Nubskih gorah, ne v Naklem.
Sam sem upal, da bo ekonomski oportunizem enkrat za spremembo vojno preprečil, in ne zakuhal. Vsaj ne (spet) med severom in jugom. V Južnem Sudanu so nahajališča 85 odstotkov sudanske nafte, na severu pa je večina naftne infrastrukture - tudi rafinerije in ključno pristanišče Port Sudan, druga domovina kitajskih tankerjev. Dve leti in pol sta se sever in jug politično in strateško bila za dominacijo nad naftnimi posli, a ta bitka nikoli ni mejila na vojno. Interesi obeh strani so bili dovolj veliki.
Medtem sta Kartum in Džuba gradila vsak svoja zavezništva. Bašir se je odločil nadaljevati svojo politiko deli in vladaj - številni indici iz Južnega Sudana kažejo na kartumsko vmešavanje v dogajanje na jugu, kjer imajo od nekdaj »svojega človeka«, političnega in vojaškega voditelja upornih Nuerov in legendarnega poveljnika SPLA Rieka Macharja, ki je na vrhuncu sudanske državljanske vojne zamenjal strani. Zdaj pa velja za vodjo upora proti do obisti skorumpirani in prav neverjetno nekompetentni in diktatorski vladavini Salve Kiira in njegovih lojalistov iz vrst Osvobodilnega gibanja sudanskega ljudstva, ki dejansko vodijo državo. Državo, ki je na robu tega, da bi lahko dejali, da je padla.
»Bojim se, da je vojna neizogibna. Sovraštvo med Dinkami in Nueri je tako močno, da ga nič ne bo moglo zadržati. Počilo je. Veliko ljudi je že umrlo. Veliko več jih še bo,« mi je po vrnitvi govoril Križnar, ki je bil v ključni južnosudanski provinci Unity State - in to po tem, ko je v Nubskih gorah dva meseca skupaj s snemalcem beležil vojne zločine haaškega obtoženca Omarja al Baširja - edina »zunanja priča« strahotnega medetničnega nasilja in tradicionalnega odziva Združenih narodov na »vojno v nastajanju«.
Združeni narodi so boter vseh modernih genocidov. Tudi Ruande in Srebrenice. V Sudanu ni kaj dosti drugače: ko je počilo v zvezni državi Unity, so sprožili evakuacijo svojega osebja, v Džubi pa je 20.000 ljudi v njihovem oporišču več kot teden dni čakalo na prvi obrok hrane. Medtem so se spopadi razmahnili. Predvsem za mesto Bor, ki so ga uporniki, večinoma iz etnične skupine Nuer, minuli teden celo za nekaj dni zavzeli, a ga je vladnim silam (Dinke, zveste predsedniku Salvi Kiiru) uspelo vrniti pod svoj nadzor. V spopadih, ki so jih modre čelade v svojem slogu in zavite v morilska orodja birokracije opazovale z varne oddaljenosti, je bilo menda ubitih najmanj dva tisoč ljudi, večinoma civilistov.
To je - tako uči zgodovina - začetek genocidnega algoritma.
