Slovencu ali slovenski vrani ni hujšega kot naleteti na zasedeno parkirišče

Finska se mi zdi najlepša iz aviona. Čeprav je stavek mogoče razumeti malo zajedljivo, ni to; saj tudi ženski omemba dobrega videza ne odvzema drugih kvalitet. Razumljivo, da se o slednjih sicer manj govori, a to ni nobeno merilo, ker občinstvo pač izbira zaradi lastnega užitka, izbira podobe, ki njemu manjkajo do zadovoljstva.

Moj užitek pa je Finska skozi okno aviona, ko se v globini blesketa tisoče jezer, luža pri luži, da te otročje zaskomina od želje, da bi nataknil škornje in stopil ven. Med lužami pa temno zeleni gozdovi; približno enako vode kot kopnega, da lahko nekaj časa gledaš deželo, polno jezer, potem pa si – obrnjeno – predstavljaš vodno gladino, posejano z otoki.

Ne vem sicer, kaj od tega vidijo finske vrane, ki stopicljajo ob jezerskih bregovih in so nenavadno ignorantske do človeških bitij. Jim ne pride na misel, da bi pobegnile, ko stopiš mednje; in če siliš naprej, se vljudno odmaknejo. To je vse. Kruh v roki jih ne zanima, tudi ročna ura ali kičast nakit nimata učinka.

Najbrž zato, ker je med smrekami v finskih gozdovih veliko jerebik, ki z rdečimi plodovi zadovoljijo vse estetske in prehranske potrebe finskih vran. Zato bi rekel, da vrane niso ignorantske, kot bi človek najprej iz užaljenosti pomislil – samo nič nimajo s tabo. Če pa čutiš ignoranco že v tem, ko nekdo nima nič s tabo, je to tvoj problem. Ker skrivaš in kamufliraš neke svoje želje tako globoko, da jih sploh nisi sposoben prinesti na plan – raje pričakuješ od finskih vran, da bi ti jih uresničevale namesto tebe. Vranam pa je samo jasno, da s tabo nimajo nič, ker nimaš nič, kar bi od tebe potrebovale.

Knjiga je razgaljena, podpisana dojka

Kar me je še bolj utrdilo v domnevi, da so finske vrane drugačne od slovenskih, ki me na poteh med medicinsko fakulteto in kliničnim centrom vsakodnevno spremljajo in z vseh smeri presojajo, ali imam v roki ali v žepu bele halje kaj za njihove kljune. Organizirane v jate po pet ali deset se natančno prilagodijo predavateljskim ali ambulantnim urnikom vsakega stalnega sprehajalca, ki mu je mar za njihove kljune, in če zamudiš pet minut, jih ni več, ker so že odletele na novo lokacijo, kot jim veleva natančen urnik predavanj in ambulant.

Da ne govorim o urniku drugih jat, s katerimi bi nastal velik konflikt, če bi ob dogovorjenem prihodu naletele na zasedeno zelenico ali parkirišče. Ni hujšega kot Slovencu ali slovenski vrani naleteti na rezervirano, a kljub temu zasedeno parkirišče. Neizogibno je, da začne frčati perje, da o krakanju ne govorim.

Iz tega je razvidno, da je značaj lastnost, ki jo v glavnem določa pokrajina, v kateri živiš; značaj je prilagoditev na sonce, veter, hribe, vodo, vreme; pojdi za mesec dni na Sicilijo, pa ti poženejo sredozemske kocine, pojdi v finsko noč, pa padeš v depresijo in potem še v alkoholizem, ko se poskušaš odlepiti od dna.

Ljudje ali živali, vsi smo listki na drevesih take ali drugačne pokrajine, zato človek z nekaj izkušnjami mimogrede loči med sredozemskimi listki ali gorskimi ali stepskimi ali severnjaškimi ali puščavskimi kaktusi ... in zato bi rekel, da so Finci v številnih značajskih lastnostih bolj podobni finskim vranam kot nam, ki smo po drugi strani v mnogočem bolj podobni slovenskim vranam kot Fincem. Iz česar bi lahko sklepal, da bi finske in slovenske vrane zlepa ne našle skupnega jezika, slovenske pa tudi med seboj bolj težko.

Zaradi hribov, čez katere se je težko dvigniti. Finska vrana ima ravnino, po kateri vsaka vrana lahko potegne še nadaljnjih sto kilometrov, da najde nezasedeno pokrajino in postavi gnezdo ob ravno pravem jezeru in ravno pravi jerebiki. Ker je obojega pač neskončno veliko. Med visokimi alpskimi hribi pa se zdijo gnezdišča vnaprej prešteta, in ker ni mogoče osvojiti nove pokrajine, je treba toliko bolj nadzirati sosednje vrane in se združevati proti njim v jate, da jih ne bi zamikalo gnezdo in drevo, ki smo ga namenili sebi.

Zato imamo tudi ljudje na teh zaprtih hribovskih prostorih globoko v sebi potrebo, da se izza svojih čvrstih ograj nenehno ostro zaziramo v svoje sosede in se trudimo, kot iz nekakšnega hobija, vsaj malo odgrniti njihove intimne zavese – iz čistega užitka in celo naklonjenosti, tako se nam vsaj zdi; čeprav je morda v vsem tudi kaj temnejšega, zakamuflirana težnja po medsosedski kontroli, kako pa naj voyeur pravzaprav ve, če ni v resnici preoblečen policaj, ki se je odlično vživel v svojo nedolžno kamuflažo.

In zato si vedno, ko naletimo na zasedeno parkirišče, refleksno poiščemo najglasnejšo jato, da bi se v primerno jeznem krakajočem sozvočju izborili za red, ki nam pripada. Namesto da bi se za pet minut postavili v vrsto in počakali na prosto mesto, kot bi storila vsaka finska vrana.

Nas pa že petminutni zamik urnika, ki ga nosimo v svoji glavi, sprovocira na kljuvanje in krakanje na življenje in smrt. Med spokojnim mirom, ko se življenje zdi urejeno in predvidljivo kot švicarski železniški peron, ter med bojiščem, prekritim s polomljenim vranjim perem, je samo pet minut, ko ne znamo počakati in umiriti živcev. Vsak torej po svoje, tako in tako nas določajo sonce, vode, hribi, doline, tako in tako smo samo listi, prilagojeni svojemu drevesu.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.