Vrnitev mame steklenih pajkov?
Vse pogosteje se dogaja, da tuji ocenjevalci tematike, ki jo ocenjujejo, sploh ne poznajo.
Odpri galerijo
FOTO: Getty Images
Enega albuma se je vse življenje sramoval, David Bowie namreč. Večkrat je povedal, kako veliko napako je naredil, da ga je izpustil v javnost v takšni obliki, s takšno produkcijo in končnim miksom. Pa mu nismo niti tega verjeli. Never let me down (Nikoli me ne razočaraj, 1987) je bil namreč res slab, dolgočasen in neprepričljiv album. Spomnil si se ga samo, ko si prelagal stare vinilke po antikvariatih, ker so tam vselej kraljevali številni izvodi. Še naslovnica je bila bedasta.
Šok, ki je sledil povsem novi produkciji omenjenega albuma (v izdaji Loving the Alien Box, oktober 2018), je bil zato velik in pomenljiv. Tudi zame. Od izida naprej sem ugotavljal od takta do takta, kaj so naredili, da so prenovljene skladbe zazvenele zrelo, sveže in predvsem – da so kar naenkrat dobile vsebino. Tudi tista o dehidriranih steklenih pajkih, ki jih je mama pustila same, saj je vedela, da se bodo že nekako znašli. In prav ta skladba je dober simbol tistega, kar se je zgodilo: če te stvar, ki jo vodiš, na določeni točki preneha zanimati, se sodelavci že znajdejo. Presežka pa ne more biti.
Da je končno likanje v glasbi bistveno, seveda ni nič presenetljivega, saj je tako na vseh področjih. To lahko vidimo pri vrsti slovenskih albumov s čudovitimi idejami, zvoki in melodijami, ki pa so obrtniško tako slabo sproducirani, da jih iz etra zlahka izrinejo obrtniško mnogo bolje narejene poskočnice brez vsebine. Za dober album namreč že nekaj desetletij ni dovolj samo posneti dobro glasbo. Tudi posneti in sproducirati jo je treba dobro. Običajno usodo takšnih obetavnih slovenskih skupin zapečati še petje v angleščini, ki dodatno poudari ubožnost produkcije (ali pa odsotnost idej), saj je v tem primeru glasbo še lažje primerjati s svetovno.
Znanstvenike skuša pred takšnimi »produkcijskimi« zdrsi ščititi recenzentski sistem. Praviloma vsak dober prispevek prebereta še dva druga raziskovalca in opozorita na njegove pomanjkljivosti, napake in na posamezna mesta, ki bi se jih dalo izboljšati. Recenzentski sistem ni nezahteven: zanj potrebujemo znanje in čas recenzentov ter samokritičnost pisca. A se obnese. In ker se obnese, v znanosti ne recenziramo samo že narejenih prispevkov, ampak na podoben način ocenjujemo tudi prijave projektov.
In tu se začne prava zgodba. Leta 1987 je imel omenjeni Bowiejev album sodelavce, ki bi jih lahko z vidika znanosti imenovali recenzenti: to so bili uredniki založbe EMI Records. In ti niso naredili ničesar, ker je bilo tako najlažje, saj je bil Bowie dovolj slaven za dobro prodajo kakršne koli glasbe. Bi lahko boljši, odgovornejši uredniki dosegli, da bi bil Never let me down že tedaj boljši album?
To je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ob pogledu na financiranje tistega dela slovenske humanistične znanosti, ki se ukvarja z vprašanji, vezanimi na specifično slovensko področje: na slovenski jezik, literaturo, umetnost, zgodovino. Si res prizadevamo, da bi financirali najboljše? Ali nam je udobneje, da delimo denar po sistemu, ki v nekaterih predvidljivih primerih in za nekatere predvidljive vsebine ne deluje? Postopek pridobivanja projektov na agenciji, ki skrbi za financiranje znanosti (ARRS), je namreč enak za vse projekte: tiste, ki se nanašajo na splošne svetovne probleme, in tiste, ki se nanašajo na specifične slovenske. Predlog ocenijo tuji strokovnjaki s seznama, ki ga naredijo slovenski strokovnjaki na agenciji. In ker je načelo, da morajo biti ocenjevalci tuji, pred načelom, da morajo dobro poznati področje, ki ga ocenjujejo (v primeru naštetih ved torej tudi slovensko situacijo in mestoma slovenski jezik), se vse pogosteje dogaja, da projekte slovenskih raziskovalcev ocenjujejo ocenjevalci, ki so sicer dobri strokovnjaki na podobnem področju, a tematike, ki jo ocenjujejo, sploh ne poznajo.
Temu smo se raziskovalci humanističnih strok, ki se ukvarjamo s »slovenskimi vsebinami«, že prilagodili, postali smo kot dehidrirani stekleni pajki: prijave naših projektov imajo vse bolj podobo, kot bi si jo po našem mnenju želeli tisti, ki o stanju raziskav slovenskega prostora nimajo kakega posebnega znanja in zato pišejo pragmatične splošne ocene, da si ne nakopljejo prevelike sramote. Da so od tega odvisne službe posameznih raziskovalcev, seveda ne vedo – v tujini (pa tudi v nekaterih raziskovalnih okoljih v Sloveniji) je projekt nagrada, ne osnovni kruh. A tudi s takšnim stanjem smo se navadili živeti. Včasih je isti projekt ocenjen zelo slabo, naslednjič bo zelo dobro. In smo »zadovoljni«. Vsi skupaj sodelujemo v dobro organizirani (in dragi) parodiji na videz objektivnega sistema. Čeprav so rešitve že domišljene. Čeprav bi se mama lahko vrnila.
Če bo ministru Pikalu uspelo dovolj hitro vložiti dovolj dober nov zakon o znanstveno-raziskovalni dejavnosti in bo ob tem zmogel dovolj moči, da ga ubrani znotraj in zunaj koalicije, bomo glede na njegova javna stališča morda tudi slovenski znanstveniki dobili novo, boljšo verzijo albuma. Bowie jo je dobil dve leti in pol po svoji smrti.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Šok, ki je sledil povsem novi produkciji omenjenega albuma (v izdaji Loving the Alien Box, oktober 2018), je bil zato velik in pomenljiv. Tudi zame. Od izida naprej sem ugotavljal od takta do takta, kaj so naredili, da so prenovljene skladbe zazvenele zrelo, sveže in predvsem – da so kar naenkrat dobile vsebino. Tudi tista o dehidriranih steklenih pajkih, ki jih je mama pustila same, saj je vedela, da se bodo že nekako znašli. In prav ta skladba je dober simbol tistega, kar se je zgodilo: če te stvar, ki jo vodiš, na določeni točki preneha zanimati, se sodelavci že znajdejo. Presežka pa ne more biti.
Da je končno likanje v glasbi bistveno, seveda ni nič presenetljivega, saj je tako na vseh področjih. To lahko vidimo pri vrsti slovenskih albumov s čudovitimi idejami, zvoki in melodijami, ki pa so obrtniško tako slabo sproducirani, da jih iz etra zlahka izrinejo obrtniško mnogo bolje narejene poskočnice brez vsebine. Za dober album namreč že nekaj desetletij ni dovolj samo posneti dobro glasbo. Tudi posneti in sproducirati jo je treba dobro. Običajno usodo takšnih obetavnih slovenskih skupin zapečati še petje v angleščini, ki dodatno poudari ubožnost produkcije (ali pa odsotnost idej), saj je v tem primeru glasbo še lažje primerjati s svetovno.
Znanstvenike skuša pred takšnimi »produkcijskimi« zdrsi ščititi recenzentski sistem. Praviloma vsak dober prispevek prebereta še dva druga raziskovalca in opozorita na njegove pomanjkljivosti, napake in na posamezna mesta, ki bi se jih dalo izboljšati. Recenzentski sistem ni nezahteven: zanj potrebujemo znanje in čas recenzentov ter samokritičnost pisca. A se obnese. In ker se obnese, v znanosti ne recenziramo samo že narejenih prispevkov, ampak na podoben način ocenjujemo tudi prijave projektov.
In tu se začne prava zgodba. Leta 1987 je imel omenjeni Bowiejev album sodelavce, ki bi jih lahko z vidika znanosti imenovali recenzenti: to so bili uredniki založbe EMI Records. In ti niso naredili ničesar, ker je bilo tako najlažje, saj je bil Bowie dovolj slaven za dobro prodajo kakršne koli glasbe. Bi lahko boljši, odgovornejši uredniki dosegli, da bi bil Never let me down že tedaj boljši album?
To je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ob pogledu na financiranje tistega dela slovenske humanistične znanosti, ki se ukvarja z vprašanji, vezanimi na specifično slovensko področje: na slovenski jezik, literaturo, umetnost, zgodovino. Si res prizadevamo, da bi financirali najboljše? Ali nam je udobneje, da delimo denar po sistemu, ki v nekaterih predvidljivih primerih in za nekatere predvidljive vsebine ne deluje? Postopek pridobivanja projektov na agenciji, ki skrbi za financiranje znanosti (ARRS), je namreč enak za vse projekte: tiste, ki se nanašajo na splošne svetovne probleme, in tiste, ki se nanašajo na specifične slovenske. Predlog ocenijo tuji strokovnjaki s seznama, ki ga naredijo slovenski strokovnjaki na agenciji. In ker je načelo, da morajo biti ocenjevalci tuji, pred načelom, da morajo dobro poznati področje, ki ga ocenjujejo (v primeru naštetih ved torej tudi slovensko situacijo in mestoma slovenski jezik), se vse pogosteje dogaja, da projekte slovenskih raziskovalcev ocenjujejo ocenjevalci, ki so sicer dobri strokovnjaki na podobnem področju, a tematike, ki jo ocenjujejo, sploh ne poznajo.
Temu smo se raziskovalci humanističnih strok, ki se ukvarjamo s »slovenskimi vsebinami«, že prilagodili, postali smo kot dehidrirani stekleni pajki: prijave naših projektov imajo vse bolj podobo, kot bi si jo po našem mnenju želeli tisti, ki o stanju raziskav slovenskega prostora nimajo kakega posebnega znanja in zato pišejo pragmatične splošne ocene, da si ne nakopljejo prevelike sramote. Da so od tega odvisne službe posameznih raziskovalcev, seveda ne vedo – v tujini (pa tudi v nekaterih raziskovalnih okoljih v Sloveniji) je projekt nagrada, ne osnovni kruh. A tudi s takšnim stanjem smo se navadili živeti. Včasih je isti projekt ocenjen zelo slabo, naslednjič bo zelo dobro. In smo »zadovoljni«. Vsi skupaj sodelujemo v dobro organizirani (in dragi) parodiji na videz objektivnega sistema. Čeprav so rešitve že domišljene. Čeprav bi se mama lahko vrnila.
Če bo ministru Pikalu uspelo dovolj hitro vložiti dovolj dober nov zakon o znanstveno-raziskovalni dejavnosti in bo ob tem zmogel dovolj moči, da ga ubrani znotraj in zunaj koalicije, bomo glede na njegova javna stališča morda tudi slovenski znanstveniki dobili novo, boljšo verzijo albuma. Bowie jo je dobil dve leti in pol po svoji smrti.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
