Vstaja od mrtvih

V tednu, katerega konec držite v rokah, je minilo leto dni od prve mariborske vstaje, ki je odplaknila Franca Kanglerja z županskega stolčka in razpihala žerjavico nezadovoljstva po državi do te mere, da je šel narod, celo njegova pregovorno flegmatična ljubljanska edicija, na ulice tudi še kdaj drugič kot v petek zvečer ali ob 1. novembru.

Že vse odkar je bila menjava vlade, še posebno pa v teh dneh, mnogi, ki so se trudili in se še trudijo osmisliti vstajniško gibanje, poskušajo pokazati, da vstaja ni zamrla in da gre le za malo daljši premor. Pri tem se, cepljeni na koncept uravnoteženosti, s katerim so nas predvsem z desnice pitali zadnje desetletje in več, na vse kriplje trudijo pokazati, da so do oblasti enako gorki tudi po demontaži Janeza Janše s premierskega stola.

Za vstajnike, sploh njihov intelektualni del, se pogosto zdi, kakor da imajo neke vrste slabo vest, da so šli na ulice in da jim je šlo pri vsem skupaj za višje cilje kot zgolj za rušenje Janševe vlade. Zato so vsakič, ko jih je kateri od poparjenih odstavljencev od oblasti izzival, češ, kje so zdaj ti vaši cilji, pohiteli z natikanjem nove oblasti, zagotavljanjem, da gibanje ostaja zvesto svojim načelom in rokohitrsko ugotovitvijo, da je Bratušek v bistvu Janša v krilu z leopardjim vzorcem.

Kakor da bi vstajniki pri tem pozabili, da so jim ti isti odstavljenci od oblasti pred letom dni oporekali legitimnost, jih zaradi uporabe mobilnih telefonov zbadali, da so v bistvu le razvajena mularija in da gre pravzaprav za »vstajo zombijev«. Zato ravno s tem, ko bivši oblasti poskušajo dokazati, da so tudi do nove neprizanesljivi, vstajniki sebi in svojemu gibanju kopljejo vedno globljo luknjo.

Kajti ravno s tovrstnim ravnanjem dokazujejo to, kar jim z desnice želijo podtakniti že zadnje leto dni: da je bil edini cilj vstaj padec vlade Janeza Janše. Še več: s tovrstnim diskurzom so bivši oblastniki vstajnike uspešno porinili na polje »vsegliharstva«, kjer so »vse opcije iste«. In za politično preživetje v Sloveniji je danes dovolj pokazati, da so »tisti drugi« enako slabi kot ti.

A Ivanov padec je bil zgolj nujni stranski produkt nekega drugega procesa – reaktivacije civilne družbe. Ta je pokazala, da je politika, in ne državljani tista, ki ji je zmanjkalo legitimnosti. In če v to mešanico dodate še politika v nenehnem konfliktu z precejšnjim delom naroda in policijo, ki je nihala med oblastnim pretepanjem demonstrantov in demokratičnem sodelovanjem z njimi, potem ni čudno, da je Janša brez večjih težav postal skupni imenovalec raznorodnih gibanj, ki so se zgrnila na ulico.

Vstajnikom še celo danes prigovarjajo, naj zaboga že povedo, kaj hočejo. Naj ponudijo alternativo. Naj ne bodo zgolj nezadovoljni razvajenci s pametnimi mobilnimi telefoni. A ravno v tem je trik. Vstajnikom ni treba narediti nič od tega. Še več: če kaj, potem vstajniki ne smejo predlagati alternative. Kajti vsakič, ko jo, jih oblast zavrne, češ, to ni izvedljivo. Ali pa da ni demokratično. Da ne spodbuja gospodarske rasti. Ali kakšna tretja puhlica iz nabora samoohranitvenih refleksov politične elite.

Vstaja po definiciji poteka »proti«. Proti varčevalnim diktatom Berlina/Bruslja. Proti korupciji. Proti samoumevnosti oblasti. S tega vidika je bilo vstajniško gibanje v preteklem letu več kot uspešno. Ena najbolj učinkovitih vstaj je bila študentsko-profesorska, kjer je bilo dovolj, da je nekega mrzlega popoldneva nekaj tisoč ljudi sklenilo živi obroč okoli parlamenta, pa so poslanci prestrašenih obrazov brž našli tistih štirideset milijonov evrov, ki jih je bilo še pred tem nujno vzeti izobraževanju, sicer bi sledila invazija trojke.

Glavni dosežek zadnjega leta dni seveda ni padec Janševe vlade. Ta bi zgrmela z oblasti tako ali drugače, prej ali slej. Glavni dosežek je ta, da je po dvajsetih letih v slovensko politično areno spet vstopil dejavnik, ki lahko politični proces vrže s tečajev, če ta postane preveč samozadosten. Če so bili decembra lani vstajniki v navalu impotentne jeze razglašeni za zombije, je leto dni pozneje jasno, da sta v Sloveniji aktivna državljanka in državljan – vstala od mrtvih.